Draški rob (1979m)

Tuesday , 12, March 2019 Comments Off on Draški rob (1979m)

Veter in posledično mraz, ki sta naju prisrčno pričakala na Rudnem polju, nama hočeta takoj pokazati, da sezone še ni konec. Pošteno povedano naju letos še nikoli ni tako zeblo. In vse do začetka smučišča, ki je skoraj kopno, si domišljava, da smo očitno res šele decembra. Prvi metri ob vlečnici pa naju vrnejo v realnost. Tudi tu je večino snega pobralo, tisti centimetri, ki nam še omogočajo zvezno smuko do avta, pa se bodo očitno borili do zadnjega atoma moči. Zaplate snega so trde, nekje tudi ledene. Vedela sva, da razlog za to tiči v ogromnem padcu temperature. Vseeno pa sva upala, da bo sneg ob povratku nekoliko popustil. Ampak na žalost ni, zahvala za to pa gre predvsem močnemu vetru. Sam sem že na startu smuči dal na nahrbtnik. Pričakoval sem, da se bo lažje hodilo. Uroš pa si je takoj, ko se je dalo, nadel smuči. Prvi metri skozi gozd so bili namreč povsem ledeni, tako da sva se oba lovila, On na smučeh, jaz peš. Kasneje, ob smučišču sem zbiral kopne odseke. Na strmem delu do Zlatih vod je tudi Uroš stopil s smuči. Kar nekaj gornikov je šlo po klasiki na Viševnik, midva pa čez Kačji rob v samoto. Osebno mi je dostop po tej strani ljubši. Hodiva med borovci, vsake toliko časa se prerivava z vetrom. Na samem robu naletiva na leden odsek, ki naju kljub lepem izteku v primeru padca rahlo vrže iz tira. Povsem brez kontrole sva. Ne veva ali hodiva gor ali dol, levo ali desno. Vseskozi pričakujeva vsaj malenkost mehkejše pogoje. Pa nama ni usojeno. Hitro črtava vzpon na Srenjski preval. Tako nama ne preostane drugega kot kak cilj tu v bližini.

Hitro se sprijazniva. Kako drugače kot pred leti. Takrat Uroš ne bi odstopil od začrtanega plana. Sedaj pa se vidi, da je 5 let starejši. Previdnejši, Zaplotnik bi mu sigurno rekel: ”Ja pob’č, končno si ugotovil, da je pot pomembnejša kot cilj.” Čez številne vrtače (sigurno niso vrtače, ampak pametnejšega imena v uredništvu ne najdejo) hodiva proti Velikemu Selišniku. Pred zadnjo strmino se zopet premisliva. na vrhu sva že bila, sam dostop pa trenutno zahteva od naju več kot bi ponudil spust.

Odločiva se za Draški rob, vzpetino med Selišnikom in Malim Draškim vrhom. Tam sva ravno 5 let nazaj preživela lepe trenutke (besede napeljujejo na romanco, ampak na Uroševo žalost je šlo samo za prijetne turne urice). Nadeneva si srenače, sneg se malce omehča in polna navdušenja hodiva do predvrha, kjer pustiva smuči. Tistih nekaj plezalnih metrov opraviva peš, čeprav kasneje vidiva, da bi se dalo okoli tudi smučati. Ni nama žal, ker je spust tu boljši.

Draški rob

Spustiva se do konte pod Viševnikom. Zamika naju sedlo med Malim Draškim vrhom in Draškim robom. Strmina ni prehuda, zato ne potrebujeva nobene opreme. Hitro sva na vrhu. Odločiva se, da odsmučava do kotanje pod Srenjskim prevalom, tam pa se bova pomenila ali greva še gor ali domov. Tudi tu je smuka sicer trda, ampak dobra.

Mali Draški vrh
Smučanje med MDV in Draškim robom

Hitro se zediniva, da greva še do Srenjskega prevala. Da malo povadiva, si nadeneva dereze, vzameva cepin in pot pod noge. Kako je svet lepši, če imaš pod nogami to čudežno pogrutavščino. Če sva si prej želela čimbolj mehke pogoje, si sedaj želiva bolj trde. Šele tu zagledava prve sledove civilizacije. Tri predstavnike, po mojem mnenju človeškega rodu. Vsaj druge dva, za prvega pa nisem prepričan, saj je mimo naju pridrvel kot da se v idealnih pogojih pelje po Krvavcu. Ali pa se bo potrebno še veliko učiti. Na vrhu Srenjskega prevala zopet dilema. Ali se spustiti navzdol (kar pomeni še enkrat navzgor) ali pa greva domov. Smuka ni nek presežek, zato se soglasno odločiva za dom. Spuščava se po isti poti, kot sva šla zjutraj navzgor. Še vedno vse trdo. Šele na smučišču Viševnik naletiva na prave pomladanske razmere.

Proti Srenjskemu prevalu