Obračanje pod ozebnikom

Saturday , 1, February 2020 Comments Off on Obračanje pod ozebnikom

Z leti se mi na žalost žene ali pa na mojo srečo manjša stopnja tveganja, ki sem ga pripravljen vložiti za turno smuko. Definitivno pa je tudi moje znanje obsežnejše kot v prejšnjem tisočletju. Na strukturo snega in druge dejavnike, ki vplivajo na plazove sem običajno pomislil šele na poti domov. Danes vse to spremljam že na sami poti. Zato ne čudi, da sem na ”izravnavi” pred ozebnikom Romanu dejal, da ne grem več naprej. Naletela sva na pobočje, ki se pne proti Kotovemu sedlu, ki že od daleč ni deloval povsem varno. Ko pa sva ugotovila, da je zgoraj nekaj centimetrov debela skorja, ki se predira, spodaj pa vsaj 30 cm babjega pšena ali po domače stiropora, sva se zedinila, da se tega ne greva več. Je pa res, da sva bila prva. Včasih, kar je sicer skregano z logiko, kar hodimo za drugimi, z izgovorom, da že vedo kakšne so razmere.

Do Tamarja hodiva po ledeni cesti. Na žalost ni padlo nič snega, še slabše, deževalo je. Roman gre kar peš, sam pa od začetka na smučeh. Snega je sicer povsod dovolj, ampak od napovedane pošiljke snega ni nič. Je pa veter naredil svoje, tako da vse od gozda dalje vlečeva svojo smučino. Najprej je na delu Roman, ko pa prideva na plaz, pa ta čast doleti mene. Dolgo se nisem tako ”namatral”. Skoraj vso pot sva hodila po plazovini, ki je priletela, vsaj zdi se mi, z Vevnice, Struga. Seveda sem nekajkrat zapustil plazovino, ter poskusil pod stenami Šit, Travnika,…, vendar je bil tam sipek sneg, nekajkrat sva si rekla, da sva kot krta. In se vrnila nazaj na plazovino. Ki je bila ponekod strma, pa preozka, nekje ledena, spet drugje polna napihanega snega. Od pričakovanih 20 cm pršiča ni bilo nič. Pričakovala sva trpljenje navzdol.

Kot že rečeno, pred ozebnikom sva dokončno obrnila. Prav tako jih je obrnilo nekaj, ki so prišli za nama, sva pa kasneje zvedela, da so nekateri prišli tudi na Kotovo sedlo in skozi ozebnik. Tisti prvi metri so bili težki, bilo je nekaj klože. Potem pa sva šla desno kolikor se je dalo. In do dna je bila potem odlična smuka. Nekakšen napihanec, konstanta, nobenih nepredvidenih situacij. Najslabša smuka meni osebno je, kadar se menjajo podlage. Tudi skozi gozd je bila ”odlična” smuka. Narekovaji zato, ker odlična nikoli ne more biti. Ampak običajno, kadar sem tu, je snega premalo. Zato je potrebno paziti smuči. Tokrat je snega dovolj. In prav zadovoljna se pripeljeva do Tamarja. Od tam pa potem ledena cesta, ki pa me ni nič motila. Samo hitreje je šlo. Popravni izpit sledi.