Neumnost na Dovški Babi (1982m)

Sunday , 24, January 2021 Leave a comment

Večkrat ko greš v hribe, večja verjetnost obstaja, da boš storil kako napako. Meni se je tokrat pripetila, sicer brez posledic, vendar ostaja dober opomnik za v bodoče. Sam v naših krogih veljam za najbolj previdnega, nekateri trdo stojijo za tezo, da včasih celo preveč. Pa se mi vseeno kdaj pa kdaj prikrade kaka napaka, tokrat neumnost (zapis je z dne 9.1.2021). 

This image has an empty alt attribute; its file name is 131672464_Unknown.jpg

Zapadlo je precej snega, z vseh portalov udrihajo z opozorili na nevarnost snežnih plazov. Z Urošem zato izbereva Dovško Babo, ki velja za dokaj varno. Mislim, da sem bil samo enkrat tukaj, pa še to pred vsaj 10 leti. Zato si z mano ne bova mogla pomagati. Na srečo ima Uroš vse vrste navigacij, tako da problama z dostopom ne bo. Najprej skušava dobiti prosto parkirišče nekje na cesti nad Dovjami. Pa je zapadlo toliko snega, da enostavno ne gre. Spustiva se do campa, kjer dobiva dva prosta mesta, pa naju lastnica zaprosi, če greva lahko drugam. Sam grem do Aljaževega hrama, Uroš pa na bližnje pokopališče. Slab kilometer greva zatorej peš, nato pa na smuči. Pot proti Dovški Rožci (planina) naju sedaj pelje po cesti, po kateri se v kopnejših mesecih lahko tudi peljemo, pač dokler gre. Cesto nekajkrat presekava z bližnjico, enkrat se tudi malenkostno zgubiva, pa potem vrneva na pravo pot.

This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_0735-1.jpg

This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_0708-1.jpg

This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_0714-1.jpg

V umirjenem tempu opazujeva okolico, predvsem talne plazove na okoliških vrhovih. Vseskozi se sprašujem, le zakaj me toliko časa ni bilo tukaj. Zakaj se mi je Dovška Baba tako zamerila? Kmalu najdeva odgovor. Tura ne spada med kratke. In leta nazaj sem bil tehnično tako slab, da sem le s precej truda prišel do vrha. Sedaj pa smo že toliko napredovali, da nam normalna hoja ne predstavlja nobenih težav, zato lahko zraven uživamo. Ves ta del Karavank je izredno lep. Pa tako blizu nas, zato bo treba načrtno obdelati te čudovite konce. Še posebej lep je del nad planino. Zaobljeni, zasneženi vrhovi, ki me malenkost spominjajo na del Pokljuke, desno od Viševnika.

This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_0772-1.jpg

This image has an empty alt attribute; its file name is 131672576_Unknown-2.jpg

This image has an empty alt attribute; its file name is 131672640_Unknown-1.jpg

Kar prehitro sva na vrhu. Smuka do planine vrhunska, tako da razmišljava, da bi šla še enkrat ta del. Pa se meni mudi, zato greva naprej proti dolini. Kot vedno, smučava skupaj. Vedno na taki razdalji, da se vseskozi vidiva. Potem, ko sva na cesti, pa lahko ta dokaj dolgočasen del popestriva s tem, da čim večkrat sekava pot.

This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_0777-1.jpg

This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_0798-1.jpg

This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_0819-1.jpg

In tu je prišlo do moje napake. Uroš je bil pred mano, na cesti, sam pa sem brez da bi mu povedal zavil navzdol, in potem še bolj navzdol. Ter se nato vrnil na cesto, vendar Uroša nisem več videl. Vse se je zdelo tako enostavno, da se sploh nisem obremenjeval. Se bova že dobila spodaj. Potem pa sem naredil novo napako. Neka sled je vodila desno od ceste in sem šel po tej poti. Mislil sem, da se bom že vrnil nazaj. Pogoji so bili tako dobri, da sem jih hotel izkoristiti. Kmalu sem prišel do neke planine, kjer sem seveda zapustil sled, saj je bila smuka vrhunska. In potem zlezel čez ograjo, čeprav bi tukaj še lahko prišel nazaj na cesto. Zapeljal sem v gozd, teren je bil vedno bolj strm, ampak sneg je bil tako dober, da sem še vedno trmaril in se spuščal. Potem pa sem se le ustavil. Vzel v roke uro in videl, da sem popolnoma izven smeri. Na uri pa samo še 20 odstotkov baterije, in to na iphonu, ki ni ravno mera za vzdržljivost. Nadel sem si pse, ki so zaradi vlažnosti komajda še ubogali. Pa je bilo prestrmo. Poskusil sem peš, pa sem ugotovil, da tako tudi ne bo šlo. Ugrezalo se je čez kolena, okoli dreves še več. Za vsak slučaj sem izkopil telefon, saj ga bom še lahko potreboval. Odločil sem se, da se spustim dokler bo šlo. Teren je vedno strmejši, ampak nekako gre. Potem pa pridem do potoka (doma ugotovim, da je to Mlinca, kot tudi kje vse sem narobe zavil). Smuka se tu nepreklicno konča. Še enkrat poskusim nazaj gor, pa hitro obupam. Ne preostane mi drugega kot da grem čez potok. Tam pa zopet strmo pobočje, mogoče malenost položnejše kot na oni strani. Vendar kaj, ko se tako ugreza. Najprej se na smučeh še malenkost spustim. Dokler gre. V glavo sem že pošteno napsihiran. Nazaj ne morem, če se mi še tu zatakne, sploh ne smem razmišljati o tem. Zaradi nenehnega vlečenja iz globokega snega, plus popolnoma premočene notranjosti pancerjev zaradi hoje čez vodo, me pošteno zebe v vse okončine. Ne vem zakaj, ampak vedno imam s seboj 4 pare rokavic. Na srečo. Trije pari so trenutno neuporabni, četrtega pa hranim za skrajno silo. Tako naprej hodim brez rokavic. Psi so tudi neuporabni. Nekaj se je treba odločiti. Določim si uro, ko bom primoran klicati bolj usposobljene, telefon dam v suho rokavico, ter zatlačim za rokav, da ga malenkost ogrejem. In grem naravnost navzgor. Ni vrag, da pridem na neko cesto. Ampak kaj ko se tako udira. Nekajkrat se mi že zdi, da vidim cesto, pa je samo lažno upanje. Končno pa jo le ugledam. Kakšno olajšanje. Sedaj mi je pa popolnoma vseeno, četudi hodim še nekaj ur. Pa če pridem ven v Kranjski Gori. Samo, da ni tiste negotovosti, ali bom prišel do kakih skal, ali bom kje padel. Hitro pozabim na tegobe. 

This image has an empty alt attribute; its file name is IMG_0822-1.jpg

Klub temu pa doma naredim povzetek. Narobe sem naredil, da sem šel svojo pot, da nisem tako kot običajno smučal poleg prijatelja, da nimam nobene pametne aplikacije, da sem podcenil turo, da nisem imel s seboj powerbanka, pa sigurno bi se še kaj našlo. Pametno je bilo, da sem imel s seboj dovolj oblačil, prvo pomoč z alu folijo, da nisem popolnoma zgubil glave. Danes? Naloženo, in naučeno imam aplikacijo mapy.cz, v nahrbtniku imam powerbank, rezervne nogavice, zemljevid, predvsem pa upam, da sem pametnejši.  

STRAVA