Če ste bili pred tednom dni priča turobnemu zapisu, da večkrat ko gremo v hribe, večja je verjetnost, da se nam kaj zgodi, je bilo tokrat ravno obratno. Večkrat, ko gremo v hribe, večja je verjetnost, da naletimo na razmere z veliko začetnico. Seveda je vsakomur, ki ni v hribih enkrat letno jasno, da so hribi tudi dež, veter, megla… Vendar jih imamo vseeno radi. Klub temu, pa čakamo na tisti dan. Upam, da še pride.
Vošča je vrh nad martuljškim Srednjim vrhom, dobro obiskan v vseh letnih časih. Ni pa ravno komercialno uspešen, zato ne najdem kaj prida zapisov na internetu. Zato se tudi malo loviva na parkirišču na Srednjem vrhu, ki je v bistvu, kar šele pozneje ugotoviva, izhodišče za Trupejevo poldne. Na srečo tu ne greva na smuči, odpeljeva se še kak kilometer dalje, do bivše kasarne. Od tam takoj na smuči. Čez nekaj travnikov, potem pa kar nekaj časa skozi gozd. Vseskozi je za nama panorama, za nas težko osvojljivih martuljških vršacov. Oba sva prvič tukaj, kar ne moreva verjeti, zakaj smo vedno silili drugam, ko je tako blizu tako lepo. Vsekakor se bova oddolžila.
Kar prehitro prideva na zadnjo čistino pod vrhom. Oba obsediva za nekaj časa, ter upijava vse okoli naju. Kakšna kulisa, zahvala gre seveda tudi v sneg okovanim smrekam, ter vremenu, ki bi bilo težko lepše. Čeprav nisem pristaš Urošove mantre, da je na vsak vrh potrebno iti večkrat, je danes drugače.
Hitro se zediniva, da bova zaključen vzpon opravila večkrat. Izbereva desno stran, gledano navzdol, ki še ni bila presmučana. Noro. Pršič, sicer že malenkost težji, pa tudi naklon bi bil lahko večji, ampak vseeno se spodaj strinjava, da ja no, za silo bo. Hitro si nadeneva pse in nazaj gor, In tako trikrat. Vsakič zareževa svoj podpis v nedolžno belino. Potem pa se zagledava še v levi del, gledano navzdol. Povzpneva se na prvo vzpetinico poleg Vošce. Razmišljava o spustu na sever, kjer pa je tema, tu pa dan, in odločitev je na dlani. Tu je smuka še boljša. Čeprav sva komaj nekaj sto metrov oddaljena od prejšnjega spusta, pa je tu pršič še boljši, bolj sipek. Tudi tu se trikrat spustiva. Psi se dokončno uprejo najini tiraniji in ne preostane nama drugega kot vrnitev v dolino.
Vmes pa naju čaka še nekaj travnikov. Ki so strmejši, torej bi bili v idealnih pogojih boljši za smučanje. So pa že dodobra prevoženi. V gozdu in na nezvoženih delih je smuka vrhunska, tukaj pa zavoljo nekaterih trših odsekov še vedno odlična. Tudi zadnji del po cesti je dober, saj se da brez težav večjemu delu izogniti in peljati po gozdu ob cesti. V upanju, da ne bo vedno tako lepo, saj bi se takih dni hitro naveličala, zapustiva kranjskogorski konec.
