Draški rob (1961m), Debeli vrh (1959m)

Friday , 15, January 2021 Leave a comment

Za časa korona histerije velja prepoved druženja. Po drugi strani pa je prvo pravilo varnega gibanja v gorskem svetu, da na ture ne hodiš sam. Zakon na eni strani proti nepisanem pravilu, ki ti lahko reši življenje na drugi. Tehtnica se nagiba zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Obe varianti imata svoje prednosti in slabosti. Zmaga zakon. Obenem pa ugotovim, da namišljenega prijatelja mi pa nihče ne more prepovedati. Dolgčas mi ne bo, za varnost bo preskrbljeno, za predstavitev na družbenih omrežjih pa obstaja photoshop. Koga vzeti? Romana, Blaža, Luksija, Uroša ali Markota? To so priložnostni (zimski) prijatelji, s katerimi si delimo dobro in slabo na snežnih strminah. Odločitev je povsem enostavna. Romana je težko dobiti v zadnjem trenutku, z Luksijem bi bil start zamaknjen za nekaj dni, Marko ne smuča naklonine pod 30 stopinjami, Blaž je pa trenutno zaseden s poročnimi fotografijami. Tako ostane le Uroš, ki je, če sem povsem pošten tudi najboljša izbira za Pokljuko. Skupaj že nekaj let raziskujeva vrhove nad Rudnim poljem. Možno, da bi se našel kak strokovnjak, ki bi našel še kako malenkost. Ampak, po najinih raziskavah nama manjka še Mali Selišnik, ter prehod med Draškim robom in Debelim vrhom. Vse to bo na vrsti danes. Že včeraj je turnosmučarski kolega s Strave potegnil za naju novo smučino na Mali Selišnik. Na žalost, zaradi nove politike vodilnih s Strave, ni več možno kopirati GPS sledi. Seveda za tiste, ki se jim/nam zdi neumno plačevati za take vrsto razvade. In tako lahko pride do napačne razlage, posledično do tega, da se želeljenega cilja ne najde. Ampak nič za to, vse te naprave počasi jemljejo duh romantičnosti turam. 

Start na Rudnem polju pri prijetnih minus 10 stopinj. Snega je toliko, da nisem prepričan, da sem na pravi poti do smučišča Viševnik. Običajno je cesta široka za najmanj dva avtomobila, danes pa je narejen samo metrski koridor. Res bogata zima, ki je zaradi vladnih ukrepov nekateri enostavno ne morejo, beri smejo, uživati. Že takoj na začetku druge vlečnice pa zavijeva v gozd. Prvič greva tu. Kako prijetna novost, če bo dostop do gornjih nadstropij enostaven. Obema ni všeč zoprna grapa nad smučiščem, ki nikoli ni prijetna ne za gor, ne za dol. Strma, pogosto ledena zaradi množičnega obiska, je običajno le nujno zlo za dostop do lepših terenov. Če bi se dalo ogniti temu delu, bi bilo enostavno prelepo. Smučina je speljena precej strmo. Verjetno je razlog v tem, da je bil dan prej sneg drugačen kot danes. Namreč, smučina je na nekaterih delih trda, tako da imava kar nekaj težav, ki pa jih z nasmehom prebrodiva, saj hitro ugotoviva, da gre tod lepša pot proti Viševniku in ostalim vrhovom okoli njega. Danes zavoljo moje neprijetne izkušnje izpred nekaj dni, ki jo bom podrobneje opisal v naslednjih dneh, uporabljam aplikacijo mapy.cz. Zato se večkrat ustaviva, da mi Uroš razgrne nekaj skrivnosti, ki jih nudi aplikacija. Tako tudi hitro ugotoviva, da sva zgrešila odcep proti Malemu Selišniku, da sva že nad skalnim delom, zato nama ne preostane drugega, da greva naprej proti Kačjemu robu. In da Mali Selišnik pustiva za drugič. Nihče se preveč ne obremenjuje s tem. Hitro sva v meni enem najlepših kotičkov. Nešteto kotanj, z leve nekaj visokih vrhov, z desne pa položnejši, vse pa lepo zaokroženo v pravljično obliko. Oba se strinjava, da sploh ne rabiva smučati, da bi najraje videla, da bi bilo nekaj kilometrov takega terena. Pa ga tukaj ni. Zato zopet zavijeva proti Draškemu robu. Skoraj vedno pristaneva na njem. Le da bova tokrat prvič smučala na drugo stran, v izravnavo pod Debelim vrhom. Veter je tu že naredil svoje, pršiča ni več. Zoprna kloža, ki ne dovoljuje lepega zavoja. Psi romajo nazaj na smuči in tokrat po zmernejši smučini počasi hodiva proti vrhu Debelega vrha, za katerega danes prvič ugotovim, da se imenuje tudi Veliki vrh. Razgled fantastičen, meglice, ki se pasejo okoli očaka, vse skupaj še popestrijo. Ampak počasi bo treba nazaj v dolino. Nazaj ne smučava po poti, po kateri sva prišla, temveč greva naravnost navzdol, nekako med Malim Selišnikom in Zgornjim Razorjem. Tukaj pa je smuka vrhunska, pršič, zato se dogovoriva, da greva še enkrat na vrh. Če kmalu najdeva potegnjeno smučino. Snega je preveč, da bi bi jo sama vlekla, po domače povedano manjka nekaj volje. Smučine ne najdeva zato skozi gozd smučava naprej. Tudi tu se najde nekaj odličnih zavojev, ni pa več takšne smuke kot je bila prejšnji teden. Hitro sva na tekaški progi, od koder naju čaka še dober kilometer bolj kot ne ravnine. 

Verjetno ga je presenetila megla

 

SNEŽAK

STRAVA