Kotovo sedlo

Friday , 2, April 2021 Comments Off on Kotovo sedlo

V bodoče bom skušal igrati na druge strune pri pisanju prispevkov. Ko sem še vroč in se usedem za tipkalni stroj, pridejo na plano besede polne presežkov. Naslednji dan pa prsti uberejo milejše, realnejše note. Ničkolikokrat sem zagovarjal tezo, da smo turni smučarji podobni ljudem, ki v izbranih oblekah za enkratno uporabo enkrat letno stopijo v hram igralstva. Ste že kdaj slišali, da bi ljudje po šestem zaporednem aplavzu (kot bi osvojili Svetovno prvenstvo) stopili iz gledališča in okoli razlagali, da slabše predstave še niso videli. Ne, čeprav jim ni všeč, in to vedo vsi prisotni, bodo v en glas zatrjevali: ”Tako dobre smuke pa še ne.” Naslednji dan pa sami pri sebi:”Ja bog, mi je bilo treba tega?”

 

Do Tamarja nisva spregovorila niti besede. Taktično sem se postavil za Romana, zanalašč takoj zaostal nekaj metrov, da bi se me usmilil in malce spustil tempo. Pa je po bohinjsko zaoral ledino, tako da sem pri Domu v Tamarju že dodobra premočen. Imam pa dobro lastnost, da se mi nikoli ni potebno preoblačiti. In tako takoj, ko Roman naredi postanek, hinavsko zdrvim naprej. Me bo že ujel. Snežna odeja se začne že v Planici, takoj se stopi na smuči.

Tura na Kotovo sedlo oziroma skozi ozebnik je dejansko ena redkih, ko resnično ne moreš zgrešiti. Dolina je vseskozi vidna, vzpenjaš pa se lahko kjerkoli si želiš. Ker Romana ni na spregled, se hitro odločim, da se bom tokrat vzenjal po levi strani, kar se je izkazalo za boljšo izbiro od Romanove. Ki je imel težave s krplicami, pa smučmi, voljo. Zato sem ga počakal na izravnavi pred ozebnikom. Sam sem imel vseskozi ozebnik kot primarni cilj. Vmes pa je nekaj močno zaropotalo, zdelo se mi je kot bi se stresla dolina, skozi ozebnik pa se je vsulo kamenje, ki je vanj priletelo z okoliških sten. Ne vem, pozneje smo z bolj usposobljenimi ugotavljali, da je moral biti potres. Kajti splazilo se ni niti enkrat več. Niti ni bilo tistih standardnih vsipanj s sten. Pozneje doma pa nisem našel nobenega podatka o kakem potresu. Sem pa takoj osnovni cilj prestavil za nedoločen čas. In se hitro preusmeril iz vpadnice proti Kotovem sedlu. Roman pa je tudi pribrzel mimo in se postavil v prve bojne linije. 

Prečke so mi bile vedno najslabša točka v hribih. In ta proti Kotovem sedlu ni izjema. Nikoli mi ni bila všeč, zakaj bi mi bila danes? Tistih nekaj zanimivih metrov previdno prehodiva s pomočjo srenačev. Potem pa se ne usmeriva levo proti steni Jalovca, temveč naravnost navzgor, na tisti značilni pomol.

Hitro sva na najvišji točki. Kjer tudi prvič danes spregovoriva. Pozneje sva vse nadoknadila, sedaj pa se hitro pripraviva in zareževa prve zavoje. Kot sem že zgoraj zapisal, takoj po turi je bila smuka boljša kot danes. Sneg je bil že preveč ojužen. Zavoji so bili nekaj na silo. Šele pod ozebnikom sva naletela na odlične razmere. Tam je bila še senca, zato sva tistih nekaj 100 višincev dejansko uživala. Potem pa sva naletela na lepljiv nov sneg, kjer je bil vsaj zavoj skoraj nemogoč. Spustil si kolikor je šlo, se prestavil in znova. Skozi gozd zopet dobra smuka, skoraj odlična. Potem pa še zadnji, resnično neprijetni kilometri. Ogromno porivanja, sneg je poskrbel, da je bilo potrebno vložiti ogromno truda, da si sploh kam prišel. Na koncu pa ja, kar dolga tura, sicer odlična, smuka pa kot kakšna dolgočasna drama izpod peresa J.C. Howarda. 

SNEŽAK 

STRAVA