Draški rob, Debeli vrh

Friday , 9, April 2021 Comments Off on Draški rob, Debeli vrh

Foto: Aleš Zdešar

Še ena izmed premnogih peripetij, oziroma neumnosti, težko bi govoril o neizkušenosti, ki se je končala srečno. V poduk predvsem nam, ter mogoče tudi ostalim, ki iz vsake slabe stvari potegnejo samo pozitivno. Ter seveda olje na nekaj tistim, ki samo čakajo, da se stresejo na ostale, ki pač svoje napake priznamo. Ter jih izpostavimo, da bi jih bilo v bodoče čim manj. Seveda pa se bo najprej potrebno prebiti čez besedilo ali pa pritisniti ALT + ACC. Zastopim, koga v dobi instant interneta zanima pokrajina, občutki? Nikogar.  Lepo jutro na Pokljuki. Prijetna družba. Minus. Šparovec, njegova Katja, Aleš in jaz. Z novimi smučmi, posoja Šparovca, hvala. V nahrbtnikih samo nujno, hrana, pijača, nekaj obleke, lavinska oprema. Dereze, cepin? Ma kje, saj smo na Pokljuki. 

Foto: Aleš Zdešar

Počasi začnemo, še počasneje nadaljujemo. Aleš in Katja kot odlična fotografa imata vse do smučišča Viševnik in še dlje na razporedu objektive. S Šparovcem pa obdelava ostale poljudne teme. Z ne preveč strokovne podlage. Do Zlatih vod skozi tisto zoprno grapo, ki je danes lepo prehodna zavoljo novega, ter napihanega snega. Potem pa že v samoti za Kačjim robom, kjer se začne pravljica. Fotoaparati so pogosto na delu, sam hinavsko večkrat poskušam kopirati izkušena kolega, čeprav mi ni jasno kaj slikata, kaj vidita. Že na tisti prečki za Kačjim robom, kjer je resnično pomrznjen teren ima Katja nekaj težav, vendar temu nihče ne posveča posebne pozornosti. Pač, tistih 10 metrov počasneje, nato pa je vse lahko naprej. Skozi labirint dolinic, kotanj in podobnih geoloških pojmov gremo najprej na Draški rob. Aleš s smučmi desno po klasiki, mi trije pa peš po levi strani, z mogoče 10 metrov izpostavljenega terena. 

Foto: Aleš Zdešar

Vreme je spremenljivo, nekaj sonca s precej več oblačnosti. Ker smo ravno v hladnejšem vremenskem pasu, se hitro pripravimo. Sam komaj čakam, da poskusim nove smuči. Dva zavoja in sva prijatelja. Do sedaj sem vozil na ozkih, tako imenovanih sulicah. Razlika je očitna. Hitro sem na sedlu med Draškim robom in Velikim Selišnikom, od koder nas čaka spust po grapi do pod Debeli vrh. Prvih nekaj metrov je izredno trdih, skoraj ledenih, zato hitro odpeljem proti levi, kjer je napihan sneg. Po njem pa potem še nekaj uživaških zavojev, kjer se ustavim. V tistem mimo odpelje Aleš, tudi vriskajoč, ter Šparovec. Potem pa se ozremo nazaj, kjer recimo 50 višinskih metrov nad nami stoji Katja. Sredi najtršega dela. In se niti premakne ne. Nihče od nas treh niti pomislil ni, da bi jo počakal. Da bi lahko imela težave. Pač, za nas normalne razmere, kjer je trdo, zaviješ stran na mehkejši del. Ona pa se je zgoraj ustavila, verjetno je že prej malo s strahom zapeljala do sedla. Potem pa je videla še Blaža, najboljšega smučarja izmed nas, ki je na trdem delu malu zdrsnil. Se vprašala, ja fuck, kako bom pa sedaj jaz to odpeljala, če je Blaž komaj, ter logično obstala. Na mestu. Sredi najtršega, skoraj ledenega dela. Z Blažom sva bila pod njo, Aleš je odpeljal daleč stran, saj tudi ni pričakoval kakih težav. Potem pa se je začelo prepričevanje. Nama, na razdalji se je vse zdelo logično. Samo oddrsaj čez ledeni del, mogoče 30 metrov in si na mehkem. Pa ni šlo, niti premaknila se ni. Nazaj tudi ni mogla, kot sva ji predlagala. In smo se prepričevali nekih 20 minut. Potem sem sam snel smuči in šel naravnost navzgor proti njej. Po sredini pa je bil ves odsek leden. Seveda nihče ni imel ne derez ne cepinov. Nekje na pol sem ugotovil, da tod ne pridem gor. Zato sem previdno prečil nazaj do mehkega dela in odsmučal nazaj. Šparovec je na smučeh poskušal priti nekaj metrov višje, vendar se mu je (na srečo) odpela ena smuča. Odvrgel je še drugo, ter šel peš proti Katji. Sam sem od spodaj šel proti njima, ter delal čim večje stopinje, da bo Katji lažje. Je bilo pa težko, pancer je šel z mnogo truda kak centimer v globino. Blaž je na na vrhu Katji snel smuči in počasi sta se spuščala proti meni. Ker je Katja veliko v gorah, ni pa vešča turnega smučanja, ji je šel ta spust dobro od nog. Torej lažje peš, kot na smučeh. Za razliko od nas, ki mnogokrat pravimo, samo da so smuči na nogah pa smo iz hudega. Spustimo se do Aleša, kjer naredimo prerez. Pa ne snežni, ampak prerez situacije. Kaj drugega reči kot da bi morali imeti dereze, cepin, da bi morali gledati eden na drugega in podobno. Vzpnemo se še na Debeli vrh. Katja je logično tako napsihirana zavoljo dolgih minut borbe sama s seboj, da tudi na Debeli vrh ne pride na smučeh, temveč peš. Spust z Debelega vrha odličen, prave pomladanske rezmere. Nekaj smo se vmes še lovili, da smo našli pravo pot do Krucmanovih kont. Od tam pa nekaj porivanja do izhodišča.Super tura, z nekaj adrenalina. Kot že mnogokrat, ne podcenjujmo gora, bodimo vedno ustrezno opremljeni in podobno. Pa to sem že stokrat rekel, pa vedno isto.