Zima se kar noče in noče posloviti. Dejansko se spomladanska smuka niti še začela ni. In ni, da bi človek, ki ima turno smuko v krvi tarnal. Ravno nasprotno. Turni smučarji smo ena izmed redkih podvrst človeškega drevesa, ki si bo obdobje koronske norije za vedno zapomnila kot čas, ko je bila smuka neverjetna. Sredi aprila smo, mi pa se menimo kje bi lahko ujeli pršič. Ter, da napovedanega vetra ne bo preveč. Pod Kriško steno naj bi bila prava izbira. 
Dan je dolg, zatorej smo šele pozno popoldan, v času, ko je bilo mesec dni nazaj že popolnoma temno, na tretjem ovinku vršiške ceste, ki je logično za letošnjo tudi turno eksplozijo polno. Vsi imamo nove smuči, kakopak startamo peš. Nekaj minut in smo na snegu. Okoliški vrhovi se odenejo v goste oblake, ki napovedujejo bližajoči snežni metež. Ker pa nas to ne preplaši, se prej zlovešči kumulusi odstranijo. Je pa hladno, prava zima. Šparovec je pozabil palice, zatorej ima za kazen moji palici, eno brez krpljice. Sicer se nama malo zasmili, ampak vse to spada pod turno smuko. Ni pa prijetno, včasih se mu močno ugrezne, nikakor ne najde načina, ki bi mu ustrezal. Na koncu obrne palico, ter do vrha hodi na ta zabaven način. Smučina je speljana levo od grape po kateri običajno hodimo. Prvič hodimo tod. Kot že velikokrat omenjeno, če nam ni všeč imamo možnost potegniti svojo smučino. Zelo nam je všeč. 
Hitro smo na zadnji izravnavi pred zadnjim krajšim vzponom po katerem bi se zaleteli v steno. Vendar zanimivo, letos skoraj nihče ne gre naravnost do stene. Temveč levo v breg. Tudi midva z Markom se posluživa te variante, Blaž pa naju počaka spodaj. Na vrhu zaslužen počitek, mraz kot bi bili sredi decembra. Hitra priprava na smuko.
Prva strmina dobra, pršič, sicer ga že malo stiska, ampak ok. Potem se sprva držimo levo, tudi tu še nekaj pršiču podobnega. Nato zavijemo desno in se skozi gozd ob grapi spuščamo naprej. Tu so bile razmere najboljše, sneg suh, odličen za vožnjo. Potem pa na spodnji izravnavi, ki se je lotimo z desne ene najslabših razmer kar pomnim. Skorja debela nekaj centimetrov. Sicer mi je v užitek gledati Markota in Blaža, ki sta odlična smučarja, kako ne zmoreta narediti niti enega zavoja. Vendar pa gre meni še slabše. Zavoja se ne da narediti, vsi smo priča minimalno enemu padcu. Pa je tudi tega konec, ko pridemo do struge. Tam je smuka boljša, potem pa skozi gozd klasika. Še kratek vzpon do avta. To je prava turna smuka, ko smučaš v najboljših in najslabših razmerah. 
