Mala Mojstrovka

Monday , 19, April 2021 Leave a comment

V hladnem jutru, kjer se zanohta še preden vse zložiš iz avta, kar bi bilo povsem normalno za december, ne pa za sredino aprila, se nas kar 7, če ne 8 odpravi proti vrhu Male Mojstrovke. Zadnjih nekaj let nas je bilo za 4/5 ene roke potencialnih kandidatov. Letošnja sezona pa gre na roko predvsem turnim smučarjem in podobno kot iz vsake luknje gleda kaka miška, ki jih je letos mnogo preveč, tako je tudi s turnimi smučarji. In daleč od tega, da bi me to posebej motilo. Prejšnja leta sem takrat ko sem imel čas imel še veliko težav najti partnerja. Letos pa so partnerji za skoraj vse dni, samo iti je treba. In vsakič ko dobimo novega člana, ta naslednjič pripelje vsaj še enega in tako dalje. Piramidni sistem, le da ne služimo. V materialnem smislu. 

Tisti, ki se je kdaj ukvarjal s športom oziroma ga bolj podrobno spremlja, točno pozna fenomen neugodnega nasprotnika. Lahko si mnogo boljši, pa imaš vedno težave z njim. Tako je je bilo pri nogometu, tenisu, pri kolesarjenju je tak neugoden nasprotnik Krvavec, pa cesta do Bleda, v hribih Kališče. Pri turnem smučanju pa Mala Mojstrovka. Ne vem zakaj, ampak nikoli mi ni ustrezala. Imel sem tudi nekaj manj prijetnih dogodkov. 

Najbolje se počutim, če takoj obujem dereze. Zato sem zadovoljen, ko kmalu vidim da Blažu psi ne držijo, da mu zdrsava. Oba si nadeneva dereze in počasi kreneva za ostalimi. Nekje se udira, nekje povsem trdo. Tam greva po pristopni smučini, ki je zadnje čase kamen spotike. Zakaj ne bi bilo tako tudi danes. Mimo presmuča neki turni smučar, nekaj časa zmajuje z glavo, nato nama pove da sva sramota za turne smučarje, nadaljuje pa potem z Blažem. Ne vem, moje mnenje, ki ni nujno pravilno. Je pa moje. Smučino je potegnil Bojan. Na smučeh Ripstick. Lahko sedaj hodijo po smučini samo tisti z Ripstick smučmi? Ali vsi z Elanovimi? Mogoče vsi, ki turno smučajo? Zakaj ne samo Bojani? Zdi se mi, da turni veliko lažje potegnemo novo smučino, kot pa pešaki. Malce me to spominja na dogodek izpred mnogo let, ko so bile gajbice najbolj prodajan artikel sredi zim. Pa ne zaradi ozimnic, slovenski nacionalni šport je bil postavljanje gajbic na mesta, kjer smo sami skidali prostor. Živel sem v bloku, pred njim točno 18 parkirnih mest. In gajbice vsepovsod. Stopim do predsednika hišnega sveta, glavnega v bloku, Janeza (vsaka podobnost je naključna). In ga povprašal, kaj je s temi gajbicami. In mi je dejal, da je tukaj pač tako, kar skidaš je tvoje. Ok, in sem počakal. Zasneženo torkovo jutro, 15 avtomobilov v službi, trije še na parkirišču. Vzamem lopato in skidam 15 mest. Ter postavim na vhod na parkirišče gajbico z mojim priimkom. Seveda je čez nekaj ur Janez zvonil na mojih vratih. Da toliko mest pa ne smem skidati. Odgovora na koliko pa je družbeno sprejemljivo nisem dobil. Zato, ko grem v hribe, če mi smučina ni všeč, naredim svojo. Zavedam se, da nihče ne uniči smučine iz objestnosti. Temveč zato, ker mu je lažje hoditi po njej. 

Od takrat ne stopiva več v pristopno smučino. Prijatelje, ki imajo precej dela s snemanjem, ujameva na vrhu grape, s pogledom na Primorsko. Vsi nadaljujemo peš, saj je ta del kot vedno kopen. Kasneje gremo zopet na smuči. Ker je nekaj delov izredno trdih, Blaž pride na vrh peš, ostali s pomočjo srenačev. 

Izjemni razgledi, vreme tako tako. Malce se sicer odpira, veter piha na obroke. Zgornji del izredno trd, kar meni ustreza. Potem sledi pod Veliko Mojstrovko del s skorjo. Neugodno, tudi difuzna svetloba, tu je bila smuka resnično slaba. Naprej skozi Drevesnico pa prava pomladanska smuka, odjenjan sneg na trdi podlagi, vsak zavoj presežek. Čaka nas samo še kratek del čez plazovine, smuči na rame in po glavni cesti nazaj na Vršič. 

STRAVA

SNEŽAK