Begunjski vrh – Za Cmirom

Monday , 26, April 2021 Comments Off on Begunjski vrh – Za Cmirom

Še eden v vrsti klasičnih pomladanskih smukov, ki je našel mesto v skrinjici spominov. Kar predolgo po krivici zapostavljen, predvsem zavoljo nasproti stoječega konkurenta, ki bi nas tudi danes skorajda zvabil v svoja nedra.  Seveda, govorim o Cmiru vs Križu. Če si lahko dovolim primerjavo:

  KRIŽ ZA CMIROM
dolžina 11,50 km 14,00 km
vzpon 1521 m 1565 m
dostop superge   krajši
smuka (idealne razmere)   daljša, boljša
ambient   boljši
varnost (plazovi, zdrs,…) boljša malenkost  

Torej, iz zgornje razpredelnice, ter kot je vidno izredno temeljite analitične utemeljenosti ni dvoma, da bi morali večkrat smučati Za Cmirom kot s Križa. Je pa res, da smo imeli danes idealne razmere. Kadar je ali plazovito ali preveč trdo, je boljša izbira Križ. Če pa je tako kot danes, potem je smuka za razred boljša od Križa. Manj nošnje smuč, prismuča se definitivno bližje avtu kot s Križa. Odprtih terenov, strmih delov je tudi več za Cmirom. Potem pa ambient. Tudi tukaj zmaga Cmir. Križ je poznan po izredno dolgočasnem dostopu. Skratka, dovolj besed. 

Avto pustimo pri tabli za 10,5km, oziroma bi ga tam pustili, če bi ga lahko. Namreč vsa parkirna mesta so že zasedena, ob cesti pa je še toliko snega, da prostora enostavno ni. Pred parkiriščem ob Aljaževim domom pa stoji tovornjak, ki se nam noče umakniti. Zato nam ne preostane drugega kot da uporabimo cepine in lopate, ter si izkopljemo parkirno mesto. 

Nato otovorjeni prečkamo potok Cmizdrica (naše poimenovanje). Sam grem takoj na smuči, vendar hitro obupam, ter se pridružim kolegom na strmi vleki, ki nas pripelje na prostrana pobočja z enormno količino snega. Vzpenjamo se po desni strani. Vzpon je enakomerno strm. Prečka na vrhu prve grape je edina trša in malcena ovira tistim brez srenačev. Potem gre lepo dalje vse do izravnave za katero smo prepričani, da je streljaj oddaljena od Staničevega doma. Tam se odpre dolga dolina ter nadaljuje s strmim pobočjem na vrhu katerega sem prepričan da je Kredarica. Pa ni, tam so šele Begunjska vratca, naš cilj.

Sonce je neusmiljeno, znoj nam sili v oči, hitro ugotovimo, da imamo absolutno premalo vode. Vendar se ne damo, in vrh je vse bližje. Zleknemo se na sončno teraso, popijemo kar nam je še ostalo. Z Markom greva še na Begunjski vrh. Na žalost ne smučava čisto z vrha, saj sva ocenila, da je premalo snega. Ta stran je prisojna, zato malenkost preveč ojužen sneg. Potem pa smučamo po drugi strani kot smo se vzpenjali, pod Vrbanovimi špicami. Tam je bilo manj sonca. Ravno prav omehčan sneg, smučamo kjer želimo. Noro. Ob manjši količini snega si je smer spusta dobro že prej zapomniti. Tokrat teh težav ni. Samo enkrat pridemo nad skalni skok, pa se elegantno hitro rešimo. Tudi skozi gozd dobro, nekaj minut hoje, zakuska z dolenjsko primorsko navezo. Vsekakor meni najboljša letošnja tura.