Sicer že včeraj, ampak okoliščine so bile pač take, da smo najprej uredili vse formalnosti, zatem družno popadali v postelje, nato pa pač malo proslavili. Vse čestitke neuničljivemu Lojzetu, ki je po dobrih ali slabih 29 urah prišel do Sparte. Po pravici povedano sploh ne poznam njegovega točnega časa. Pa saj to sploh ni pomembno. Obvezno gre zahvala še Medotu, hotaveljski grči, ki je sicer na dan tekme zbolel, pa vseeno pomagal kolikor je bilo potrebno, ter seveda Neži, dobri vili naše odprave, ki je opravila premnogo potrebnega dela, zraven pa spričo svojega že tretjega obiska te tekme trosila ogromno koristnih informacij, brez katerih bi bilo nama mnogo težje. Pa čestitke še Mirotu in Zdravkotu, ki sta prav tako Spartathlon finisherja, ter ostalim trem, ki se jim letos žal ni izšlo. Danes se ne bom preveč razpisal, ker mi glava že dva dni nikakor ne funkcionira spričo česar za vsak stavek porabim kar nekaj časa. Tudi slike in ostale statistične podatke, ki jih je Neža ažurno zbirala vso pot bom objavil kasneje.
Noč pred tekmo je Lojze pripravil vse potrebno, imeli smo daljši sestanek, na katerem smo dogovorili vse o tem kako bomo funkcionirali. Pomoč je, oziroma naj bi bila možna na 14ih postajah. Na ostalih postajah je tekmovalec lahko pustil svoje stvari, spremljevalci mu niso smeli nič dajati. Na koncu je bilo vse drugače. Saj če bi bila pravila enaka za vse in na vseh postajah enaka ne bi imel nič pripomb. Tako pa smo morali na vseh postajah, tako uradnih kot neuradnih spraševati, če mu lahko kaj damo. Potem je bilo pa tako. Na nekaterih smo mu lahko dali stvari v roke, potem na nekaterih smo mu lahko dali na mizo, pa je on nato to vzel. Ali pa smo bili v krogu enega metra Lojze, Neža, jaz in organizatorka. Gel sem dal v roke tisti ženski, ona pa Lojzetu. Na nekaterih postajah smo hrano dali na mizo, nato pa morali oditi, preden je Lojze sploh prišel. Na nekaterih nič nismo smeli dati. Sistema pa nismo pogruntali do konca. Prav tako nam niso pustili, da bi se ustavljali med postajami. Kljub temu, da mu tam nikoli nismo čisto nič dali.
Glede Lojzeta. To je moje mnenje, saj lahko sklepam le na podlagi tega kar sem sam videl. Kaj pa se je dogajalo v njem pa ve samo on. Tekma je mnogo mnogo težja kot Balaton. Zaradi dolžine, ogromno vzpona, slabše oskrbe. Pa kljub temu mi je Lojze zgledal bolje kot na Madžarskem. Tam je veliko več hodil, zgledal slabše, tudi po tekmi se je tukaj hitreje regeneriral. Je pa res, da sem bil tam vseskozi z njim, tukaj pa sem ga videl samo na postajah. Tako sem tudi opazil samo dve do tri krize. Zadnja je bila najhujša. Čeprav sem bil vse do 220km stoprocentno prepričan, da bo tekmo končal, pa sem tam kar malce podvomil. Pa ne, da bi mislil da se ne bi privlekel do cilja. Saj je imel še dobrih 6 ur fore. Skrbelo me je, da se ne bo kam zvrnil, da ga ne bo kdo povozil. Ampak končalo se je dobro, tako da nam ne bo treba naslednje zopet sem. Čeprav pa si želimo, da bi Filipidis čez dve leti pričakal našega najlepšega člana.
Osmi in deseti
Neža in neki tekač









Comments
čestitke lojzu in ekipi res ste z nekega drugega planeta,to je carsko, lojz: “lahko si ponosen nase in na svojo ekipo,tako kot smo mi ponosni nate”
zdaj pa počitek in novim sanjam na proti
se vidimo kaj na polju,
bravoooooooo!
lp
eržo