Zopet so pred menoj vsakotedenski pregovori o tem kam bomo šli čez vikend. Ponavadi potem ostanemo doma, zgleda pa da nam kar paše, saj bi se sicer kdo od naju bolj potrudil. Tokrat pa sva za spremembo oba zagreta za kakšen izlet. Samo kam? Stopim do knjižne police, ki se kar šibi pod težo raznih priročnikov, vodničkov. V oči mi pade rdeča, ne ravno ohranjena, kar pomeni večkrat uporabljena knjiga, ki bo odločala o jutrišnjem dnevu. Ta knjiga ima kar pestro zgodovino. Nič kolikokrat sem si jo izposodil v knjižnici, pa čakal nanjo, jo rezerviral in se v bistvu boril zanjo. Največkrat izposojene knjige v letošnjem letu po slovenskih knjižnicah so:
- Pepel v vetru, Woodiwiss Kathleen
- Vreden ljubezni, Woodiwiss Kathleen
- Zločin in kazen, Dostojevski,
ta umetnina pa je na četrtem mestu, kot zanimivost pa naj omenim, da so za njo ostali Romeo in Julija, pa Angeli in demoni, pa Harry Potter, Čefurji raus in ostala mogoče bolj znana dela. Zato sem se kakšen mesec dni nazaj odpravil v kranjsko, če se ne motim Mladinsko knjigo in si privoščil nekajletno željo, Od Škrlovca do Triglava, Aleš Zdešar. Ta posrečen osebek Aleš Zdešar Pešo, je v bistvu od nekdaj dejaven v mojem kraju Bregu ob Savi. Od kar pomnim, je bil tukaj vodja, ali načelnik oziroma karkoli se že reče, glavni pri breških skavtih, ki so se imenovali Rod breških faranov. In ker je cerkev le streljaj od mojih vrat, pravzaprav ob vsakodnevnem zbijanju, zvonjenju že skoraj v moji hiši, smo se večkrat srečavali. Ničkolikokrat me je skušal zvabiti v te svoje vrste, pa mi, mogoče zaradi starševske rdeče krvi cerkev ni preveč dišala. Pa je potem obupal. Vendar smo se vseeno razumeli. In dostikrat tudi poigrali in pozneje sodelovali ob kurjenju kresov, pa pobiranju denarja za darilo našemu župniku, ki je potem od veselja še bolj udrihal po svojem zvoniku. Vsakokrat pa se je Pešotu v očeh pokazala iskrica, ko je govoril o hribih. Zato si je tudi nadel vzdevek Pešo, kot njegovi junaki Stane Belak Šrauf, pa Marjan Manfreda Marjon in ostali s katerimi bi rad lazil po naših prelepih hribih, pa zaradi skavtov ni mogel. Tako pa je imel vsaj vzdevek. In od takrat je za mene Pešo. Vseeno pa si je večkrat vzel čas in vsak prosti trenutek izkoristil za obisk gora, kamor je vedno hodil iz svojih rodnih Čadovelj. In potem je naenkrat, mogoče kot plod večletnega dela nastala knjiga, ki nas popelje po vsej Sloveniji in je resnično vrhunska.
Kjer jo bom odprl, tja bomo šli, se odločim. Stran 69. Blejski Vintgar. Pa gremo. Tam še nismo bili. Žena drži odprto knjigo, meni deli praktične napotke, Luku in Zoji pa govori prigode in zanimivosti, ki so podane k vsakemu izletu. Da je vstopnina 4 eure za odrasle, 0.8 eura za otroke pod 6 leti, vemo že pred samim prihodom. Tudi kdaj so sotesko odkrili in kdo je za to zaslužen. Edina napaka je, da so v bistvu Pešotove slike lepše, kot so v resnici sploh lahko, saj je poleg mnogih hobijov in obveznosti, naš Pešo še amaterski fotograf. Tako blizu nas, pa tako lepo. Za moje pojme samo preveč turistov. Ampak lepota vse premaga. Zoja je tako navdušena, da skoraj vso pot prehodi, Luka pa kot bodoči arheolog najde kar nekaj ostankov dinozavrov in tudi nekaj novih vrst. V knjigi nam postrežejo tudi s podatkom, da je pot v eno smer dolga natanko 1.7km, s 45 metri vzpona, ki naj bi jo prehodili v dobri uri. Mogoče brez otrok. Ker na koncu izleta poda še nasvet za kopanje na Bledu, Bohinju, Šobcu ali Radovni, do sedaj pa nas ni izneveril, gremo še do slednje, saj so ostali trije preveč turistično obarvani. Parkiramo pri Smolejevi domačiji, ki je bila tako kot cela vas v Radovni leta 1944 požgana. Tam sicer piše da s strani Nemcev, ker pa so časi sedaj kar čudni, pa zna biti da me bo spet kdo prepričeval, da so jo partizani sami ali pa kakšna še bolj čudna varianta. Vendar pa je to druga zgodba. Sedaj se spravljam v ledeno vodo, kjer naj bi se tudi Pešo, če je verjeti njegovi knjigi, kopal. Ker pa vem, da so 20 let s skavti obiskovali priljubljeno kranjsko kopališče Kosorep, in da mu je šele leta 1996, ko so bile temperature 2 meseca čez 35 stopinj, prvič in zadnjič uspelo iti v vodo, potem mora tudi meni tukaj uspeti. Pa mi ne. Vse boli. Premrzlo. V vodo postavim svojo uro, ki izmeri 9 stopinj. Pešo širi dezinformacije? Nemogoče. Knjiga je tako obsežna, da se mu je gotovo prikradla kakšna napaka. Pozneje zvem, da smo v vodo stopili prezgodaj, torej naša napaka. Pa drugič. Veseli odhajamo domov, s knjigo pa se zopet srečamo naslednji teden. Pešotu pa čestitam, ko ga vidim. Kar pa zna biti zelo težko. Dobil je otroka, skavte ima še vedno, vendar jih je preselil v Čadovlje, pa služba, žena, pa če ima mogoče ljubico. Človek je enostavno poniknil. Zato pa bova povezana vsaj preko knjige.