Dober teden se že pripravljam za nek čuden izpit. Ker že včasih nisem bil niti približno pripravljen cel dan sedeti in brati nekaj v kar sem prisiljen, sem sedaj še manj. Sicer sem kar nekaj časa v družbi knjig ampak na določeni distanci. Tako sem si sedaj dejal, da nekaj napišem, potem pa ji posvetim ta sobotni večer. In spričo tega sem primoran kar nekaj pisati, da mine več časa. Včasih je bila moja taktika prebrati stran Dela, pa 10 strani učbenika in tako naprej. Začuda je bilo Delo vsakič tako zanimivo, da sem bral še osmrtnice, če je bilo treba. V takih trenutkih je vsako početje tako zelooo zanimivo, samo da ni knjige. Še perilo zlagam s tako nežnostjo. Ne manjka več veliko, da začnem še likati.
Najprej se bom lotil športa. Končno sem pošteno zadihal po vrnitvi iz Grčije. Že prej, pa tam in nato še doma sem se boril z nekim čudnim virusom. Je že res, da je možno, da sem se vrnil utrujen, ampak dva tedna od vrnitve sem lahko spal ob vsaki uri in tudi večkrat na dan. Vseskozi mi je grozila tudi neka čudna slabost, ki bi v bistvu morala biti prisotna pri moji ženi, pa jo je v zadnjem trenutku na srečo obšla. In v teh trenutkih, ki sem jih preživel sam s seboj, sem prišel do odločitve, da bom prvo polovico naslednjega leta posvetil samo teku. Lojze me je dobil v nepravem trenutku, ko sem pristal na neko čudno vaško tekmo, ampak je že prav. Bom pa počakal z njeno napovedjo, ker nisem še čisto prepričan, pa da ne bo spet izpadlo neko nakladanje. 6. novembra grem na tek Sladkih 6. To je 6urni tek nekje okoli Maribora. Taktika bo odvisna od razpoloženja, vsekakor pa hočem preteči 60km, ki so se mi izmuznili v Wildonu, predvsem zaradi moje mlahavosti. Tukaj bom imel s seboj Medota, da me v tistih trenutkih, ko se smilim sam sebi in bi šel najrajši k ženi gledat kako romantično komedijo, pošlje v…, tako kot me zna, in gremo naprej. Ker če sem lahko v Wildonu čisto normalno (za mene, za tek po 5urah) tekel zadnjih 5,6km, potem ni razloga da sem prejšnjih 10 hodil, pa sedel, pa klical ženo. Pač tam nekje sem si vtepel v glavo, da se mi ne da več… In tak problem sem imel tudi na Ironmanu. Ki se ga, zaenkrat v naslednjem letu odpovedujem. Pač nimam časa. Ali pa je to samo razlog, da se potolažim. Pač, ko bom začutil, se ga spet lotim. Bi pa se, če, in pa ko, in pa… letos več potepal po hribih. Pozimi. Upam, da bom našel čas. Čas je bolj povezan z mojimi tremi do štirimi soturnaši (eden je samo so, brez tu). Ker če ne grem z njimi, z nekom pa grem rad, zaradi varnosti, potem je bolje da sem doma. Nazaj k 6 urnemu teku. Od Wildona sem tekel samo 2x, po 4kilometre. Igral sem samo tenis. Ampak je pač tako, vse počnem po občutku in ko se mi nekaj ne da več, grem drugam. Prejšnji teden pa sem začel teči. In to resno. Upam, da ne preveč. Se probam držati nazaj, da ne bo pokostnica spet zahtevala ločitev. S prsti je končno dokaj dobro. Danes sem z Blažem prvič naredil daljši trening. In je šlo odlično. Šla sva od mene, to je z Brega ob Savi, čez naše polje, pa po okolici prelestne Škofje Loke do Križne gore, nato pa po prečudovitem, jesensko obarvanem grebenu do Čepulj, zatem pa v dolino in nazaj do Brega. 28.5 kilometrov, čas 2:39, tempo 5:32, višine 520m. Moram reči, da sem resnično užival. Sva sicer šla počasi, ampak za prvič po dolgem času je v redu. Celo pot sva se pogovarjala, predvsem o plačilu proračuna akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti. Blaž je imel dva tedna pred ljubljanskim maratonom, kjer bo, vsaj upam, popravil rekord na 42km B ekipe 3irona, zadnji daljši trening, zato je kar kipel od moči. Kadarkoli bi šel lahko naprej, večkrat sem mu to tudi omenil, ampak ni hotel. Vmes sva srečala tudi nekega prijatelja, ki so mu oči govorile, da bi šel rajši z nama, ampak je požrl knedelj, nama dal plastenko vode in naprej porival voziček, partnerica pa se ga je nežno dotikala (brez zamere, saj bodo otroci kmalu večji).
Sedaj pa k ljubezni. Ups koliko je že ura. Knjiga kliče.
Bon jour
PS. Člana 3iron Brelih Iztok (3:54:32) in Žontar Simon (3:41:12) sta uspešno pretekla berlinski maraton, nekaj pa je tekel tudi Lojze Primožič, s časom 29:10:16 pretekel Spartathlon (246km, 11. mesto) in s tem dosegel drugi najboljši rezultat v zgodovini našega kluba 3iron. Čestitke vsem trem.
Hotel sem vstaviti slike. Pa se ne dajo. Stran je bila namreč prejšnji teden zaradi napake na serverju nedosegljiva. Zato se na tem mestu zahvaljujem Blažu za trud, da jo je usposobil, slike pa si bomo predstavljali…