Nino Cokan – poročilo z IM St. George

Tekma in vse kar je bilo z njo povezano po njej, se je odvijalo res s svetlobno hitrostjo in čas za race report se je našel šele doma v SLO, ko sredi noči ne gre zaspat, ker je telo in bioritem še v Vegasu, kjer vsaj en dan in pol dlje z boljšo polovico uživa Hočevar.

 NA KRATKO: TEKMA KATASTROFA, čas 12.53 in od tega 3/4 trase na teku hodil. Na kolesu dobesedno zgorel in se zdehidriral na teku pa bruhanje, hoja, krči…a do cilja smo prišli. od 2100 na koncu prijavljenih, nastopilo 1650 udeleženev od tega jih je zaključilo le 1310 torej 20% drop out udeležencev, sam na 535 mestu absolutno in 107. v svoji starostni kategoriji. cca 500 komadov pa od straha sploh ni prišlo na start in od stratnin samo teh “no show” udeležencev, kot jih kličejo so pokasiral 200.000 EUR. To pove o strahospoštovanju, težkih pogojih na dan tekme, napovedani vročini in mrzli vodi na dan tekme, vendar… Takle mamo. Ampak gremo raje še malce k tekmi.

Tekme sem se res veselil saj sem bil, kot sem že večkrat prej povedal, nenormalno dobro pripravljen in vse je kazalo na dober rezultat. So pa včasih malenkosti tiste ki odločajo o uspehu, ki ga želiš dolgo slaviti ali pa neuspehu na katerega bi pozabil še preden se konča.

Že kar dolgo nisem imel slovenskih spremljevalcev na kakšni pomembni tekmi in Lidija z Gregom vred v vlogi volonterjev in še to na plavanju, kamor smo verjetno edini lahko prišli z avtom…kaj je še lepšega, ko se zjutraj vsi gužvajo v avtobusih za pol urce oddaljeno vožnjo do ledenega jezera, nas pa pričakajo na parkirišču 10m od menjalnega prostora, he he he.

Prvič se mi je zgodilo, da nisem nič pozabil pred startom in da sem bil vsaj pol urce prej že zrihtan za plavanje in kolo pripravljeno kot je treba. Vreme brez oblačka, sonce že vzhaja in počasi proti vodi. Ob 6.58 grem v vodo in k prvi liniji takoj ob boji. S startom se je malce zamujalo in mislim, da smo kajakaše pritisnili že cca 50m naprej. BOOOOM in dirka se je začela. Adrenalin teče v solzah in dobrih 1600 se nas je naenkrat pognalo na 3800m plavanja. Voda nič kaj prijetnih 16.5 stopinj, ki pa jih začuda na plavanju nisem čutil, ok vsaj prvih 500m ne. Potem mi je začelo malce prste zvijati, kot da bi me krč, ki pa to ni bil, ampak le mrazzzz. Plavanja je bilo hitro konec kljub temu, da smo zadnjih 1500m plavali direktno v sonce (SVAKA ČAST ORGANIZATOR) in 1 urca in 1 minuta se mi je zdelo: kr nekaj. Nisem imel filinga al smo sploh tišal, al je bilo razplavanje, brez občutka, skratka kr neki, a čist spočit. Hitra menjava, čelada in čevlji gor in gasa.

Kolo se je že začelo razgibano in kontra veter kamorkoli smo se obrnali. 30 razgibanih km do centra mesta, nato pa dva kroga po kanjonih, kjer se prava tekma šele začenja. Nič posebnega v prvem krogu, le v drugem se začnem počutiti mnogo bolje ampak le do 140. km kolesa, ko ugotovim, da sem pojedel vse (gele in čokoladice) kar sem imel splanirano za celotno traso 180km in postojanko komaj čakam. Na postojanki zato nujno grabim za ploščicami, ki jih ne uspem ujeti prvič niti drugič, gel ki mi ga je volonter podal pa pade po tleh. Zadnji mi poda le še bidom s powerdinkom s katerim si le par šlukov osvežim usta in vržem ga stran. Mislim, da me čaka še en poln 1l bidon za zadnjim sedežem, ki sem ga dobil skupaj z dvema drugima in geli na posebni postojanki kamor si lahko daš vnaprej pripravljeno hrano in pijačo. Buuuuuuuuuuuu, ko po 5 km sežem nazaj je prazno, na okvirju v bidonhalterju zeva praznina, na belanci, kjer sem imel še tretji bidon pa …. le še par kapljic &%$#”!!”#$%&??? Do naslednje postojanke 15km torej dobre pol urce pri največji vročini. Zakaj se nisem ustavil na postrojanki in se lepo nafilal?? Ne vem, nikoli se nisem pa se tudi nikoli nisem nameraval, to so trenutki odločitve in včasih pač ubereš napačno. Sekunde, ki odločajo. Šel sem naprej misleč, bo že se bom že kasneje napil in najedel. bo že pozitiva, gremo….JA PA JA…

Ni blo 10 minut, ko so prišli krči na prvem tiru, kakršnokoli raztegovanje na kolesu sploh ni prišlo v poštev in je zadeve le še poslabšalo. Ko enga prehitim ga vprašam če ma kak gel za dat, pa sej nemorem verjet jao jao jao. Zadnja okrepčevalnica pa precej prepozno za moje stanje, ki je že bilo na robu. Najedel in napil sem se na polno, ampak VROČINA UBIJAAAA. V menjalnem prostoru le s težavo tečem do svoje opreme v kolesarskih čevljiv KRČIIIIIII

TEK, ko ga začnem že tist filing ko veš, da to ni to, da letel ne bo, da noge sploh ne moreš stegnat, ker te že krči grabijo, PA GREŠ VSEENO??? No tako je tek izgledal na začetnih 1-par km… na sliki še kolkr tolk, ampak realno pa od 1-5 stanje 0.5.

Trebuh pa kasneje kar naenkrat poln kot en sod, pijače in hrane, ki je ostala tam, nekje, vmes….

V glavnem, tek, hoja, bruhanje, pitje, banane, vode, krči, bruhanje, vrtoglavica, ležanje v travi, spet mal hoje, smiljenje samemu sebi, bruhanje, hoja, hoja, hoja…

Ne v tem vrstnem redu, ampak tako nekako.

No tek oz. hoja je izgledala že tako, da je nekje od 10 tekmovalcev po neverjetnih hribih hodilo kar 8 minimalno, nekateri pa smo šli tudi po ravnini in po hribu navzdol v hoji, ker drugače ni šlo FERTIK, KAPUT, ENDE, FIN. Več ni…manj pa tudi ne.

Bilo je treba pridet do konca, druga ne. Kakšen čas, kakšno mesto, kakšna medalja, kakšna masaža. Hrano v cilju sem gledal kot en zombi, ki ne more govorit, ni lačen, ne ve kaj bi, samo, da je čimprej konec vsega, ČIMPREJ. Saj bi v cilj tekel, če bi lahko ampak sem le capljal kot en arestant z lisicami na gležnjih, ajajjajaj.

Razočaranje res veliko, ampak gremo naprej. Jutri je nov dan, prišle bodo še nove tekme in nova doživetja… Zvečer smo spakal iz St Georga in šli v Vegas z busem. Sam še isto noč za Munich in Slovenijo. Golobčka pa naj imata še kakšen dan več užitka, ko bomo eni že na polno zaposleni.

Ampak v to puščavo še pridem enkrat. Bo treba račune poravnat…

LP za nekaj časa

Nino Cokan – njegova stran

Ostala poročila z IM tekem