Prejšnji ponedeljek smo si s kolesom ogledali najlepše slovensko mesto Idrijo. V oči mi je padla tabla za Bovec. Z Medotam sva takoj začela kovati plane kako bi bilo iti še do Vršiča… Že naslednji dan pa me pokliče Lojze in mi predlaga ta izlet, ki si to ime težko prisluži. Takoj sem za in potem vsak dan manj. Še najbolj me moti, da z nama ne gre Medo, s katerim bi Lojzetovo pregovorno hitrost skupaj lažje ublažila. Moram priznati, da sem imel v soboto kar nemalo treme. Vseeno se bo nabralo čez 200 kilometrov in če vem, da sem do sedaj z Lojzetam zdržal največ 50-60 km… mi bo trda predla.
Startava ob sedmi uri, saj sem za pot z raznimi kavicami predvidoma računal okoli 12 ur. Mraza ni nobenega, zato že startam v kratki majici. Ne greva ravno čez Idrijo, ampak smer je kljub temu približno ista. Lojze že na začetku pokaže, da bo danes bolj uvideven kot v prejšnjih letih. Sigurno se zaveda, da me bo ob svoji vožnji hitro izgubil. Vendar pa je kljub temu najina hitrost krepko večja kot naša normalna. Startam v zavetrju in tam ostanem do konca. Doma me sicer peče vest, ampak ko vidim, da tudi Contador nikoli ne pride v ospredje, se potolažim. Zakaj potem nisem potegnil v klanec kot največji asi bom razložil v nadaljevanju. Kar hitro sva v Gorenji vasi, ter nato še nekaj km dalje, kjer zavijeva proti Kladjam. Tam mi Lojze prvič malce uide. In potem še po klancu navzdol. V Cerknem imam nekaj težav z orientacijo, še več pa s prestavami. Nikakor mi ne prestavi na močnejša razmerja. To sem opazil pri spustu s Kladij, ko mi nikakor ni uspelo dati v višjo prestavo. Motovilim kar nekaj kilometrov in na koncu resno razmišljam o odstopu. Potem pa mi gonilka čudežno pade dol in ob ponovni postavitvi spet zaživi. Sedaj bo pa res že čas za obisk serviserja. Pozneje težav s tem nisem imel, razen malo ropotanja in večkratnega poizkušanja prestavljanja. Do Tolmina gre cesta rahlo navzdol, zato jo kar letiva. Sam se še vedno počutim odlično. Je pa res, da si ne morem privoščiti pitja. Da bi pa dal kaj v usta pa sploh ne. Lojze je pač prehiter zame in vsaka izgubljena sekunda mi potem pobere veliko moči, da ga spet ujamem. Sploh pri spustih mi vedno uide za kak meter, potem pa se napenjam in ravno ko ga ujamem, se cesta ponavadi dvigne. S seboj imam tudi fotoaparat, ki pa bo danes bolj počival. Tako sva kmalu v Bovcu, tam pa me prvič malo zabaše. Klanec je bil kar dolg, ne preveč strm, tako da sva ga vozila na ta veliki ”šajbi”. Če sem dal v nižjo, sem bil prepočasen, višja pa mi je bila pretežka. Od tam sem potreboval kar nekaj časa, da sem se nadihal. Malo mi je pomagal veter, ki je Lojzeta malo upočasnil, sam pa ga zadaj nisem čutil. V Trenti sva se malo okrepčala in se zakadila na Vršič. Meni je bilo že pred vzponom slabo (tudi Lojze je potem tarnal nad težavami). Prvih nekaj kilometrov sem komaj zvozil. Na srečo se je malce pooblačilo, tudi kakšna kapljica je padla. Proti vrhu sem si opomogel ampak vseeno toliko zaostal, da sem ravno ujel Lojzeta, ki se je vračal z Male Mojstrovke. Popila sva zasluženo kavo in se po prelepi, popolnoma obnovljeni cesti spustila do Kranjske gore. Do Jesenic je Lojze spet stopil na plin, ali pa sem bil že toliko utrujen. Počasi me je začelo pobirati in blizu Begunj totalno zabilo. Predlagal sem mu da gre naprej, pa me na srečo ni poslušal. Malce je upočasnil in me povlekel do Kranja. Ker če bi se sam peljal, bi bil ravno sedaj okoli Nakla. Potem pa sva v Prestigu napadla njihovo kuhinjo, začela s kavo, vodo, coca colo in končala s sladoledom. Doma sem bil, kot vedno po takih težkih turah, malce nemiren. Noge nikakor ne najdejo pravo pozicijo, tudi spim težko, ampak je vredno. Čudovita tura, z zame kar presenetljivo povprečno hitrostjo glede na višino in kilometre. Lojze je sicer vozil meni primerno (malce več) ampak mu tudi ni bilo hudega po mojem. Čeprav sem vseskozi jamral pa sem popolnoma zadovoljen tudi z mojo vožnjo. Na tako dolgi turi je popolnoma normalno da malo crknem na vsake toliko časa, ampak letos imam vsaj nekaj kilometrov, tako da sem si sproti malo opomogel.
SKUPAJ: 238km, 8:21 ur, 27,6avg, 2600m višine, 66 kadenca
