POROČILO GLASER BRUNA, KI JE V BRAZILIJI DOSEGEL ODLIČEN REZULTAT IN SE UVRSTIL NA HAVAJE.
Ironman Brazilija 2011
Tekma Ironman Brazilija se je začela 1.1.2011, če štejem začetek priprav na tekmo, ki je potem potekala 29.5.2011. Če statistično prikažem treninge plavanja, kolesarjenja in teka pomeni vse skupaj približno 210 km plavanja, 5900 km kolesarjenja in 1250 km teka od 1.1. do 29.5.2011. V čas raje ne preračunam vsega treninga, ker je tega zelo veliko. Poleg službenih, družinskih in drugih obveznosti je bilo zelo težko redno in trdo trenirati, vendar Ironman ne pozna polovičarstva, ali si popolnoma noter ali pa te ni. Priprave so potekale zelo uspešno. Uvedel sem nov sistem treninga, ki sem ga dodelal v zadnjih 4 letih udejstvovanja na tekmah Ironman in seveda vse znanje in energijo usmeril v cilj, osvojiti mesto, ki pelje na svetovno prvenstvo na Havaje, ki predstavlja vrh gore in vsega kar se v triatlonu lahko doseže.
Že na začetku naj povem, da je moj rezultat poplačal ves trud, saj sem se uvrstil na Svetovno prvenstvo. Doseženi časi pa so več kot dobri: plavanje 1:00 h, menjava T1 4:45 min, kolesarjenje 4:53 h (37,5km/h povprečna hitrost), menjava T2 2:15 in tek 3:21 (4:45 min/km tempo). Skupni čas 9:20:15 po uradnih rezultatih. Številke povedo nekaj, občutki in sama tekma pa so zgodba, ki se ne pozabi in te spremlja v vsej svoji veličastnosti še dolgo. Ironman je tekma, ki jo končaš enkrat, potem pa jo hočeš vseskozi ponavljati. In res, spet in spet se ta rek potrjuje in me žene naprej. Ironman Brazilija je potekal v mestu Florianopolis, uro leta južno od Sao Paola, kamor sem prispel v četrtek zjutraj. Mesto je za brazilske razmere majhno, saj šteje le okoli 1 milijona prebivalcev. Ker je časovna razlika le 5 ur sem se odločil za dokaj pozen prihod na tekmo. Ker je v teh krajih v tem času pozna jesen, je pravo zatišje, nič se ne dogaja razen tekme, kamor pride slabih 2000 atletov s svojimi spremljevalci, navijači in drugimi. Vremenske temperature so bile zelo ugodne, saj je bilo čez dan okoli 23 C, ponoči pa dobrih 10-15C. Pot je bila dolga iz Zagreba preko Frankfurta in v Brazilijo. Začetek ni bil ravno obetaven, saj z mano v Florianopolis ni bilo kovčka s kolesom. Glede na to, da je bilo do začetka le 2 dni, sem bil zelo živčen, vendar sem ga še isti dan pozno zvečer dobil. Zanimivo je bilo to, da večina Južnoameričanov pošilja svoja kolesa kar sestavljena na letalo, malo ovita v plastiko in to je to.
V prvih dneh sem preizkusil kolo, da se prepričam, da je vse tako kot treba,ter opravil krajše plavanje v morju, ki je imelo zelo velike valove in močen tok. Na vsak način pa sem želel preveriti hribe, ki jih je treba preteči v maratonskem teku Ironmana. Optimistično sem pretekel le prvega, in zaključil, da pač ni nič kaj posebnega nekaj 100 m vzpona z naklonom okoli 10%. Seveda, pa je bil čez slab kilometer naprej tisti »tahudi« z 20% naklonom, ki se običajno prehodi in sem ga spoznal šele na tekmi.
Pred tekmo je šlo vse po načrtih: hrana, počitek, spanje, Ironman City expo. Skratka, nič drugače kot na ostalih tekmah, ki sem se jih udeležil pred tem. V soboto so napovedali bike chek in. Z mojo številko 1693 sem prišel na vrsto ob 19:00.To je zelo pozno, zato sem se odpravil na prizorišče že prej. Brazilci niso dovolili prijave pred napovedano uro, kljub temu, da ni bilo nikogar v vrsti s številkami pred našim planiranim časom. Kakšnih 100 atletov je s ploskanjem in žvižganjem le omehčalo lokalnega šerifa, ki je bil vodja checkina, da nas je spustil par minut prej. Grozno, stati na mrzlem 2 uri na večer pred tekmo, ko bi moral ob 20h že spati. Na koncu je bilo vse tako kot treba: kolo pripravljeno, čevlji pripeti na kolesu, bidoni za tek v run vreči, v bike vreči pa le čelada, številka in očala. Večkrat sem pogledal orientacijske točke za tranzicijo v menjalnem prostoru, da se ne bi preveč lovil med menjavami, ko iščeš svojo opremo med več kot 1800 tekmovalci. Tekmovalni dan se je začel po običajnem ritualu, z vstajanjem ob 4:00, zajtrkom… Ker je bil moj bioritem še vedno po slovenskem času, je bilo to lahko, ker je bila časovna razlika le +5h. Ker sonce vzhaja šele ob 7:00 je bila vse do štarta popolna tema, plavalne proge nisem niti videl kako zgleda. Na štartu ljudje tjulni, ki smo se zagnali v razburkano morje z močnim tokom v levo, kar je bilo neugodno na smer plavanja v obliki M od desne proti leve. Plavalno sem bil zelo dobro pripravljen, glede na moje nekatere prejšnje tekme, zato sem plaval z lahkoto. Kmalu po startu sem si izboril svoj prostor tako, da sem brez večjih težav prvi izhod iz vode prišel zelo svež. Težava so bili le visoki valovi, saj si moral čakati na vrh vala, da si sploh videl bojo. V drugem krogu sem še malo bolj pritisnil, saj sem čutil lahkoto v rokah. Skupinica 4-5 plavalcev smo se držali skupaj, kar naenkrat smo priplavali do boje, kjer je bil zadnji obrat in sodniki v kajakih so nas usmerili nazaj na prvo bojo, ki je bila oddaljena od te zadnje cca. 100-150m. Z jezo sem plaval nazaj in si mislil, kako sem s tem pokvaril čas plavanja. Cele kolone plavalcev, ki so bili daleč za nami, so že plavali proti drugi boji, ko smo se mi šele vračali na prvi obrat, ki smo ga zaradi toka in valov zgrešili. Ko sem na koncu prišel do obale so bili valovi »rolerji« tako močni, da me je val zadnjih 10m vrgel iz morja kot kakšno igračko nekaj 10m stran od lijaka za izhod. Ko sem pogledal na uro je kazalo še pod 1h, kar me je razveselilo, skupni čas plavanja pa je bil kljub težavam zelo dober. Lahko rečem, da je bilo to najbolj težavno plavanje do sedaj, ki sem ga izvedel z lahkoto. Izhod iz vode po 3800m plavanja, ki je bilo zaradi zgrešene boje še nekoliko daljše. Plavalni čas 1:00h. Menjava iz plavanja do kolesa je na tem IM precej dolga, saj je potrebno preteči kar nekaj sto metrov. Prostovoljci ti pomagajo sleči obleko, tako da gre vse kar hitro – čas menjave 4min 45s.
Kolesarski del tekme je potekal po progi, ki je bila glede na relief hitra. Začetek je potekal po tlakovcih, kjer so bidoni, pumpe, geli in ostala oprema kar leteli po tleh. Kolesarski del sem začel zelo previdno, saj sem bil kolesarsko odlično pripravljen, pričakovani čas je bil okoli 5h, čeprav sem bil na treningih sposoben nekoliko krajše razdalje peljati za predvideni čas dirke okoli 4:40-4:50. Kljub napovedani ravni progi, pa je bilo kar nekaj hribov, ki se jih na celotni progi nabere za nekaj več kot 800m višine. Ker je pihal južni veter smo imeli na nekaterih odsekih zelo močan veter v prsa in seveda ponekod tudi v hrbet. Tudi najsodobnejši gps merilci pa seveda odpovejo v tunelih, zato je dobro imeti v teh primerih navadni števec z magnetom na kolesu. Skozi tunele smo v vsakem krogu prehajali kar nekajkrat in tam sodobne elektronske igračke zatajijo. Kolesarski del sem imel planiran do podrobnosti: kdaj jesti, kakšen tempo itd. Lahko rečem, da sem se načrta dobro držal in nisem »zbezlal«, česar sem se bal pred tekmo, saj naj bi bili južnoameriški tekmovalci znani po svoji bojevitosti in polnem dirkanju že na samem začetku. S kolesa sem prišel v slabih 4h in 53min, kar je bilo po načrtih, noge so bile pa še dokaj sveže za tek. Povprečje glede na gps senzor, ki je pokazal kar 183km dolgo progo je bilo 37,5km/h, kar je bilo zelo dobro glede na razmere in v primerjavi s konkurenco, s katero tekmuješ in se boriš za mesto, ki vodi na tekmovanje svetovne elite. Menjava T2 med kolesarjenjem in tekom je potekala hitro in brez posebnosti. Čas menjave dobri 2 minuti. Problem je bil le ta, da organizator na celi tekmi ne daje niti energijskih ploščic na kolesu niti gelov na teku, zato moraš imeti vse s sabo, kar sem izvedel šele na brifingu. Zato sem moral vse žepe in bidone napolniti z geli, da je bilo zadosti za čez celo tekmo, banane in pecivo, ki so jih delili na okrepčevalnih postajah pa niso ravno moja tekmovalna hrana. Zelo pohvalno so bile založene okrepčevalnice, tudi prostovoljci so natančno vedeli, kako streči zadevam, saj je na kolesarskem delu tekme prostovoljec vedno stekel s tabo, da se lepše prime bidon. Vsa pijača je bila lepo ohlajena v vsakem trenutku, še posebej so mi bili všeč kozarci z vodo, ki so bili zaprti s folijo, tako da si z malo odprtinico lahko kozarec nosil s sabo tudi 1km, če si želel. Tek sem začel precej hitro, lahko rečem identično, kot sem doma med pripravami delal menjave na 4.10-4:15 tempo. Ko sem prišel do znamenitih hribov je bilo treba tempo teka malo upočasniti, v najbolj strmem delu 20% naklona sem celo hodil in ta čas izkoristil za malico in solne tablete. Vedel sem, da začetnega tempa teka ne bom mogel držati čez celotni del teka. Seveda pa je bilo optimistično, saj sem s tem nekoliko dvignil povprečje, ki sem ga ciljal na celotnem teku na 4:45, kar pomeni maraton v dobrih 3h20min. Tekaški del tekme po ulicah predela Jurere, ki je pravi biser turizma v brazilskem Florianopolisu, je trajal 3h 21min. Na teku je bila proga razdeljena na en daljši krog 21km z že omenjenimi hribi, ter 2 kroga po 10,5km po čisti ravnini. Po 30km sem že čutil bolečine v nogah in se boril, da ne pride do krčev, ki znajo ob takih naporih ponagajati. Kmalu sem po krajšem izračunu časov ugotovil, da moram zdržati tempo vsaj 5:00, da bom v času, ki sem ga načrtoval in z navdihom sem tekel proti cilju. Problem je bil v tem, da nisem vedel, kje je moja konkurenca. V ciljnem teku sem zaslišal prijatelja Dušana, ki je zakričal »Havaji« in nekako nisem mogel tega sprejeti za dokončno, saj nikoli ne veš, dokler ni vsega konec. Vedel pa sem, da sem naredil dober rezultat, moj najboljši do sedaj in glede na prejšnja leta zadosti dober za slot na svetovno prvenstvo na Havajih. Oskrba po tekmi je bila vrhunska: masaža skoraj eno uro, oskrba žuljev, hrana…. skratka zares dobro. Ne vem zakaj, ampak organizator kljub svoji obljubi tisti dan ni objavil rezultatov. Tako sem celo noč in jutro živel v negotovosti, katero mesto sem zasedel. Končno sem drugi dan videl uradno listo, ki mi je na široko odprla nasmeh na ustih. 5 mesto v kategoriji od skoraj 400 tekmovalcev moje starostne kategorije M40, ter 43 mesto od 1822 tekmovalcev in 27 mesto med amaterji, če odštejem 16 profi tekmovalcev od 37-ih ki so me prehiteli. Zelo sem bil vesel rezultata še bolj pa slota za Havaje, ki sem si ga želel pridobiti na tej tekmi.
Za zaključek morda le misel, ki sem jo nekoč prebral: »Ni pomemben čas v katerem dosežeš nek cilj, nekateri ne dosežejo določenih ciljev v nobenem času«. Vredno je vztrajati in doživeti Ironman!