Zadnjič sem bil na tem otočku pred 15 leti. Čas je pustil sledi tako na meni kot tudi na tem otoku. Ampak medtem, ko sam zgledam kar dosti slabše kot leta nazaj, pa je otok očitno vsako leto mlajši. Zasluge za to ima tisti, ki je nekdaj osamelo plažo spremenil kraj, kjer se lahko zabavaš od zore pa do tedaj, ko se pač ne moreš več. Otok je v bistvu še vedno raj, ampak na mojo žalost sedaj za mlade. Turizem cveti, kar je vsem razen tistim, ki ne živijo od njega, sigurno v prid. Sam sem pač še vedno pričakoval Pag, kot mi je ostal v spominu, zato sem že prvi dan močno tresnil na tla. In se kar nekaj dni pobiral. Samo čakal sem na kakšen namig, pa bi odšel domov. pa ga nikakor ni bilo. In sem se navadil. Zanimivo, pri ne vem katerem branju neke resne lekture Staneta Belaka – Šraufa, sem zasledil stavek: ” Žival po nekaj dneh trplenja crkne, človek se pa navadi.” navadil pa sem se tako, da bi na koncu z veseljem ostal še kak mesec. Res, da smo se umaknili z najbolj frekventnih mest. Ampak vseeno.
Comments
oj
tm v tisti vasi na koncu sveta (slika 24,25)
dopustujemo že 10 let 2* letno konec junija in avgusta ko še ni in že več ni gužve in tam je res relax do maximuma, na plaži mam pa vedno filing , da ležim nekje v julicih…pa cel dan lahko sedim kod Mimi v kafiču noge na stol, gledam v morje in tuhtam o treningu (poleg pa travarca, žuja in marlboro)
lp