Peter Kolenc – poročilo iz ultramaratona Celje – Logarska dolina

Monday , 12, September 2011 Comments Off on Peter Kolenc – poročilo iz ultramaratona Celje – Logarska dolina

Minila so že skoraj 3 leta, kar sem stavil s kolegom, da bom pretekel Ultramaraton Celje – Logarska dolina. Sicer je bila stava v ne najbolj treznem stanju, ampak za plato piva se pa le splača boriti :). Dvakrat so me poškodbe rešile pred udeležbo, sicer bi se sigurno katastrofalno končalo, saj nikoli nisem bil niti približno pripravljen, ne kondicijsko, še manj pa v glavi. In tako mi je letos zmanjkalo izgovorov. Kondicijsko spet nisem bil dovolj dobro pripravljen, saj sem delal komaj ca. 160 km mesečno, kar je za ultra teke veliko premalo. Uspelo pa mi je odteči nekaj daljših tekov nad 40 km in v glavi sem postal močnejši, saj sem popravil kar dosti ultraških napak (se vidi, da sem letos “prestopil” v klub 3IRON, med same tekaške legende).

Za tekmo sem vedel, da je support glavnega pomena, saj me bodo potegnili iz dreka, če me bo začelo mučiti. Koga prositi za support? Robija, dolgoletnega prijatelja, ki mu ni težko zgodaj zjutraj vstati, da se le dogaja kakšna neumnost; Špelo, ki je itak za in me je že na morju priganjala, da naj se prijavim. Za kolesarski support pa Mateja, ampak njemu se “ne da” tako zgodaj zjutraj štartati. Ok. Kaj sedaj? In se javi Grega, da bo pa on tisti, ki bi me spremljal do Letuša. Edino en problem obstaja, da možakar že “žblj” let ni sedel na kolesu. Ni problema, bomo že nekako. Kako vse skupaj organizirati, kakšen bo plan teka? Simpl, vsaj do Ljubnega v tempu 5:00, optimistično bi šlo mogoče v tem tempu celo do Luč, potem pa bom že nekako do cilja. Kolesar mi daje za piti na vsake 15 minut, vsake toliko pa pride avto do proge (kjer se le da) in me oni “dotankajo”. Strah me je samo vročine med Mozirjem in Ljubnim, ko proga poteka na odprtem. Od Luč pa do cilja bo pa itak senca in hladno (vsaj tako je vedno, ko gremo v hribe in tako sem si tudi predstavljal). Najpomembnejši cilj pa itak, da pritečem v Logarsko dolino.

Dan D, 40 minut pred štartom se znajdemo v Celju. Že v avtu se mi je motalo po glavi, da bo treba še “enga kitzbila” narediti. Gasa na wc. En sam je, pred vrati malo gužve. Ok, grem prvo številko dvigniti in bom potem opravil. Ma k***a, še večja gužva. Ja, nič. Malo wc papirja in grem iskat grm, sredi Celja. Je treba pozabiti na kulturo, ker potem tudi ne bom imel več moči, da bi še lahko čepel v kakšni koruzi.

In tako olajšan in zato malo lažji, kar je na 75 km preizkušnji tudi nekaj vredno, grem na štart. Na štartu srečam še nekaj poznanih obrazov, vsi dobre volje ali pa nihče noče pokazati nervoze. Pok in gasa. V hladnem jutru super pogoji za tek, začetek malo prehiter, ampak bom že upočasnil na planiran tempo, si mislim v glavi, samo da pretečem pot ob Savinji do Polzele. Pot mi ni bila najbolj všeč, pred 14 dnevi sem si jo tudi ogledal. To je sprehajalna pot, kjer moraš ves čas gledati pod noge, paziti na kamne in korenine. Pa še malo spolzka je bila, saj je prejšnji večer bila močna nevihta. Na obzorju pa se že kaže sonce in nebo brez oblakov. To bo še danes sekala vročina! Evo, po 1 uri se znajdem pri prvi okrepčevalnici. Seveda se ne ustavljam, saj imam svojo na kolesu. Itak je pa na tekih tako, da si organizatorji najdejo sponzorje z nekimi novimi kvazi isotoničnimi napitki, ko pa tek traja že malo dlje, je pa pijača topla, čokolada stopljena in sadje že napol gnijoče. Pa tudi nisem tako nor, da bi na takem teku testiral nekaj novega. Je pa le treba priteči do cilja. Tempo teka pa še vedno prehiter glede glede na plan. Pa nič, dokler mi tako paše, bom pač tekel v tem tempu. In tako do Letuša, kjer se pridruži Matej na kolesu, ki naj bi me spremljal do konca. Malo od Letuša naprej pa čista katastrofa. Pot, ki naj bi bila pot. Samo vodno kamenje, po katerem komaj tečeš in samo čakaš, kdaj bo kakšen zvin gležnja. Kar naenkrat je postal ultramaraton nekakšen adventure race. Na srečo je bilo kmalu konec tega in sem se prav razveselil asfalta. V Mozirju pa me čakata Špela in Robi. Teh prvih 33 km je bil tempo še vedno prehiter kot po planu in počasi so se mi začele pojavljati bolečine v kolenu. Bo pač treba shujšati kakšno kilo ali dve za v prihodnje. Do Ljubnega mi je le uspelo tempo umiriti na 5 min/km. Delno zato, ker se je koleno začelo vedno bolj oglašati, da potrebuje malo nege. Hitro pade odločitev, da se bo treba na 41 km malo ustaviti, da mi Špela namaže in zmasira koleno. Pa še v miru sem nekaj spil. Tukaj je Grega zapustil support (plan je bil da kolesari samo do Letuša) in nadaljeval družinski izlet v Logarsko dolino. Do Ljubnega je hitro minilo, še vedno malo pred planom. V Ljubnem je bil plan, da se Robi pridruži pri teku, da opravi kvaliteten trening za njegov prvi napad na maratonsko razdaljo v Ljubljani. Ker sta se s Špelo malo obirala po poti, je skoraj zamudil na leteči štart. Bi se pa še malo peljal, če bi naju zamudil. Ne bi bilo velike panike. In tako se mi je support spet povečal, en kolesar in en tekač. Stari prijatelji spet v akciji! Ker je support še vedno dobro funkcioniral, sem lahko spuščal okrepčevalnice, razen da sem vzel vodo za polivanje, saj je postajalo pošteno vroče. Nekomu zgoraj smo se zamerili :). Tolažil sem se z mislijo, da bo od Luč dalje hladneje in senčno. Med Ljubnim in Lučami sem si pridelal malenkost zaostanka po planu, posledica pogostejšega ustavljanja in masiranja kolena. Sicer pa se kaj preveč nisem sekiral zaradi zaostajanja, saj je bil plan preveč optimistično zastavljen za prvič. Support je bil še vedno navdušen, da mi gre super, da bomo prehodili do cilja, če ne bo šlo drugače. Od Luč dalje pa pravi “safer”. Vsako minuto je postajalo bolj vroče, od asfalta je puhtelo in Savinja je postajala vedno bolj mamljiva za namakanje. Kaj bi dal za 5 minut ležanja v vodi, pa me niso pustili. Sonce je žgalo, ne glede v katero smer je cesta zavila, nobene sape, da bi me vsaj malo ohladila. Pa te kilometrske oznake, mogoče je fajn za tiste, ki štartajo v Lučah. Tečeš in tečeš pa ne gre nikamor. Na treningu je pa takšna razdalja mala malica. Pa še na okrepčevalnicah je hladna voda postala topla voda, še za polivat ni bila več uporabna. Malo pred vstopom v Logarsko dolino pa srečamo Špelo, ki z avtom stoji v koloni, vso nervozno, da ne bo uspela pravočasno priti do cilja. Evo Logarska levo in pogled, ki ga vsi hvalijo, da je oh in sploh. “Mojga k***a” pa lep pogled, še 3 km do cilja. Ta pogled lahko hvališ samo, ko se pripelješ z avtom do tja. Kdo bo pa užival v tem? Še naga baba bi mi bila enako zanimiva kot pa krave, ki so se tam pasle. Edino kar me je zanimalo je bil cilj. In  tega se še ni videlo. Nekako sem povečal tempo in ušel Robiju. V zadnjem kilometru pa začne Matej odštevati zadnje metre. Se mi je zdelo, da kar malo prepočasi odšteva in da ura stoji (kot petki, ko čakaš da bo konec službe), saj cilja še vedno ni bilo videti. Končno, evo ga. Pred ciljem Špela nori od veselja, celo mama se je odločila, da pride pogledat, zakaj nam je treba laufat. Nič ni treba, razen srat in umret. Cilj, roke v zrak, uspelo mi je, prvič. Čas 6:39:37, skupno 12. mesto. Prvi cilj dneva dosežen (priteči do Logarske doline), drugi cilj tudi (prehiteti vse ženske, razen Neže, ampak ona je še za A ekipo 3IRON kluba trd oreh). S časom zadovoljen, support celo bolj kot jaz.

Za boljši čas bo pa treba zavihati rokave in precej povečati kilometrino, da bo telo bolj navajeno na takšne podvige. Support je izvrstno odigral svojo vlogo, se pozna, da poznajo moje dobre in slabe strani. Pa še MP3ja ne potrebujem, ker z njimi ni bilo nikoli dolgčas.

Naslednji izziv? Še ne vem kaj. Se ga bo treba kdaj malo napiti in spet skleniti kako “glupo” stavo. Kam bi pa prišli brez izzivov? Kar ne ubija, “fejst” boli! Bolečina je pa znak, da smo še živi :).

Hvala supportu: Špeli, Robiju, Gregorju in Mateju (gajbo bomo skupaj spili, ti sam ohlajeno prinesi). Brez njih bi bilo dolgčasno in težje.

BTW: v supportu so že neke stave sklepali (3 gajbe piva), ne vem pa še vseh podrobnosti, kako naj bi jaz trpel :).

 

Tekač in slab pisatelj Peter