Jezersko

Po več kot pol leta prisilnega počitka spričo moje lenobe, sem naredil malo daljši tekaški trening. Ivo pa je imel še daljšo tekaško abstinenco. Jezersko sem zbral, ker sem hotel izkoristiti prijetno s koristnim. Sam odtečem do tja, tam pa me moji počakajo, pa imamo še izlet. Očitno imam v genskem zapisu, da se za nekaj trdo odločim, potem pa me ta odločnost počasi a vztrajno zapušča. Tako sem že včeraj pred začetkom tenisa Ivota politično prepričal, da odpoveva tek. Saj, le kako bi igral tenis, če bi imel v glavi da moram jutri tečt tako daleč. Pa sem potem vseeno igral kot bi imel v glavi vse samo ne tenis. Nato sva spila še nekaj energetskih napitkov. Sam sem dodal še dva pelinkovca, za burbončice, tudi ura ni bila nič prizanesljiva in obetal se je pravi praznični dan. Postelja, knjige, spanje. Na srečo pa se Ivo ni dal. Avto sva pustila v Preddvoru in počasi tekla proti cilju. To kar sva počela se težko sploh še okarakterizira za tek, ampak vseeno. Še največ sivih las (na glavi ne obstaja več veliko možnosti za sive napadalce) so mi povzročale obcestne table s kilometri. Sam se trudim, da vse odpišem, tako pa sem jih vsake 500 metrov nehote moral pogledati. Še dobro, da sem se na kolesu večkrat zmotil. Takrat, ko kilometri padejo na nulo, in kjer sem že večkrat mislil, da je konec, od tam je do konca še okoli 5km. Vreme je ravno pravšnje za tek. Forme pa, razumljivo ni. Pa se kljub temu po, Ivo pravi 20.8km (moj števec ima km več) kilometrih in 2:00:32, ter 465 višinskih metrih primajem do Planšarskega jezera. Bo drugič boljše.

DSC_7421

DSC_7424

DSC_7438

DSC_7445

DSC_7448

DSC_7458

DSC_7476

DSC_7506