Še malo

Imel sem občutek, da sem z nekimi čudnimi metodami prevzel poveljstvo nad svojim telesom. Da se sam odločam. Pa sem ta teden tlesknil na realna tla. Že dva dni sem izredno nervozen.  Tako da me na trenutke že rahlo moti. Pa resnično nisem obremenjen s tekmo. Niti z odstopom. Nimam nobenega rezultatskega imperativa. Torej, če bi to držalo, bi bil povsem sproščen. Pa očitno ni tako. Ne vem. Očitno sem samo v.d. mojega podjetja. Pomembne niti pa vlečejo strici iz ozadja. Bo očitno potrebno še nekaj let dela, da se bom lahko sam odločil kako se bom počutil.

Vse imam pripravljeno za jutri. Zjutraj sem po načrtu odtekel zadnjih 5km. Samo še ležim, ogromno se družim s Ceco, pa pijem, jem. Vreme bo kot kaže idealno za tek. Ekipa je nabrušena.

Jutri pa samo upoštevam ta osnovna načela in to je to.

Čeprav bom sam začel z desno nogo. Tako sem navajen. Potem pa kar bo, bo. Oziroma, kar bo bog hotel. Potemtakem se lahko prepustim.