Moje tekme

POLIRONMAN PODERSDORF 29.8.2009

Ker smo se za ta polovičen Ironman odločili malodane zadnji trenutek, nisem o tem kraju, ne o sami tekmi vedel skoraj nič. Ampak vseeno, dokler bo z nami hodil Lojze, potem za nas ne bo zime. Kot sem že zadnjič omenil, bo šel letos ob standardni udarni trojki (Lojze, Medo, jaz) še Ivo, ki se mogoče vrača po dolgoletni abstinenci od vrhunskega športa. Bomo videli, mogoče pa je bila ta tekma zanj le muha enodnevnica. Čeprav upam, da ga bo sama lepota tega prečudovitega mesteca ob še bolj čudovitem jezeru, potem idealni pogoji na sami tekmi ter perfektna organizacija še kdaj zvabila v naše, do sedaj dokaj okrnjene vrste. Se pa začuda še vedno obnaša kot nekakšna zvezda. Medtem ko gremo mi navadni smrtniki na tekmo v petek navsezgodaj, se on dobro naspi, opravi družinske obveznosti, ter prihiti na prizorišče v zadnjem trenutku, potem ko ga že čaka topla soba, urejene vse formalnosti, ter ravno kuhani makaroni.

DSC_3361

Z Lojzetom imamo na poti že tradicionalni dve postaji za kavo, eno v Sloveniji, eno v Avstriji. Podersdorf je majhne mestece, bolj vas ob jezeru Neusiedler. To jezero je res gromozansko. Je pa okolica tipična panonska, skratka ravno do kamor ti seže pogled. Podersdorf oglašujejo kot mesto, ki ti da Bacardi občutek in vonj po Karibih. Je pa tudi raj za surfarje. Letos je bilo tu svetovno prvenstvo v surfanju. Zakaj, smo dobro videli naslednji dan. Čeprav imamo opremo za kampiranje pa Lojze z lobiranjem doseže, da gremo v apartman. Ki je v neki ulici, polni penzionov, oziroma vsaka hiša oddaja sobe. Je pa cela ulica od starta oddaljena mogoče 100-200 metrov. Odlično. Namestimo se v sobe. Potem pa že ničkolikokrat ponovljene formalnosti, ki se mi jih ne da več pisati. Prijava, sejem, ogled prizorišča,  priprava, oddaja opreme, pa jest, pa pit, pa jest, potem pa končno počitek že dokaj pozno.

Sejem

DSC_3274

Ali imamo vse potrebno

DSC_3277

Menjalni prostor

DSC_3290

Zaenkrat še mirno jezero

DSC_3295

Šmorn party namesto pasta party

DSC_3292

Naprava za trening plavanja

DSC_3297

Lojze pred oddajo kolesa

DSC_3300

Ivo Švrljuga

DSC_3329

Naša ulica

DSC_3328

Le zakaj nekateri pokrivajo kolesa, ko pa je tako lepo

DSC_3324

Sedimo na terasi, saj je notri absolutno prevroče. Vreme tukaj je zelo problematično. Vročina, sopara, da komaj dihamo. Tudi pri nas je bilo letos vroče, vendar je tukaj popolnoma drugače. Zraven pa nas z vseh strani napadajo komarji. Drugače pa smo vsi popolnoma sproščeni. Ob za kanček nešportnem življenju kot vedno napovedujemo rezultate, potem pa zadnje ure pred tekmo. Zaspim kot ubit in to blaženo stanje traja do 4. ure, ko me zbudi Medo in mi pove, da zunaj pada dež. Kot prvo, to ni pada dež, ampak lije, kot drugo pa sem mu bil zelo hvaležen, da sem že pol ure prej kot bi sicer, zvedel da dežuje.

”Saj boš nazaj zaspal,” me je tolažil. Super. Iz postelje se dvignemo okoli 5 ure. Zunaj še vedno pada, obenem pa imajo še strele svojih pet minut, kar me kot njihovega ljubitelja razveseli. Ker bi bila neumnost zgodaj iti v menjalni prostor, saj bomo takoj mokri, odhod prestavimo na kasnejšo uro. Še malce poležavanja, zajtrk prvakov ter odhod v bitko.

Okoli 6:36

DSC_3351

Ker sem se imel dan prej za izkušenejšega kot ostali trije, sem edini dal vso opremo v menjalni prostor. Tako imam superge že skoraj pod vodo, tudi ostali opremi pa se ne godi bolje. Vendar še vedno tako močno dežuje, da smo v nekaj sekundah vsi na istem. V menjalnem prostoru je vse pod vodo, da ti drugega sploh ne preostane kot da veselo čofotaš po vodi.

Menjalni prostor

DSC_3367

Oblečemo si neoprene in odidemo v šotor, kjer je malce topleje. 15 minut pred štartom popolnoma neobremenjeni in zares dobre volje zapustimo varno zavetišče in gremo počasi proti vodi. Še vedno dežuje, vidi se zelo malo, edina dobra stvar so valovi o katerih ne bom govoril, saj bo zgledalo da pretiravam.  Voda izredno topla, zanimivo pa je tudi da se pod njo ne vidi niti centimeter. In tudi med samim plavanjem nihče od nas ni videl niti roke ali noge od sotekmovalcev. Čeprav je res, da pod vodo nismo bili prav veliko časa. Po štartu z Medotam hodiva vsaj 300 metrov. Vsake toliko časa kot delfinčka skačeva v valove. Zanimivo je da smo skozi celo plavanje lahko stali v vodi.  Potem se zgubiva in grem po svoje. Saj ponavadi ne jamram ampak tole resnično ni bilo plavanje. Nekaj metrov sem se trudil, parkrat me je val zadel, potem sem stopil na tla in iskal naslednjo bojo. Kar nekaj ljudi je popolnoma ignoriralo boje, pa se mi danes zdi, da jih mogoče sploh niso videli.  Vendar mi je bilo po svoje kar všeč. Že takoj sem se sprijaznil, da je z vsemi našimi napovedanimi rezultati konec. Malo sem plaval, malo hodil in prišel do zadnjih 100 metrov. In ker so tam vsi hodili ali skakali, sem pa še jaz. Na uro sploh nisem upal pogledati. Prepričan sem bil (tako kot ostali moji kompanjoni), da sem zadnji iz vode. Saj v bistvu se tistih zadaj sploh ni videli. Ni kaj, dobra izkušnja. Zmagovalec v Ironmanu je imel čas 1:08:07, kar dosti pove.

PLAVANJE: 00:43:33, utrip 132

V menjalnem prostoru zagledam Medota in Lojzeta, kar pomeni, da smo kar skupaj. Hitro si slečem neopren, nadenem čelado, malce težje gre s cepki, ki so začuda mokri, še malo počofotam po blatu in že sem na kolesu.

T1: 00:03:13

Že takoj na začetku kolesa se vidi, da bo kar vetrovno v tem raju za surfarje. Pa se nič ne pritožujem. Saj piha v hrbet, da kar dobro leti. Že kmalu dohitim Medota, po domače Nedeljka Etipoiča, ki se mi v veter dere da bo prodal svoje Xentiske. Grem naprej in nekaj kilometrov imamo veter v hrbet potem malce v prsa, nato pa je do 20km konstantno s strani. Pa se ga kar navadiš. malce se nagneš v tisto stran od koder piha, in voziš. Nekje na 20 kilometru prva okrepčevalnica, kjer si vzamem bidon vode, ter eno resnično nasitno ampak dobro čokolado. Potem pa začne pihati veter v prsa in tedaj že malce čutim noge. Čeprav klanca ni resnično nobenega, pa ti veter vseeno pobere nekaj moči. Tukaj nekje 10 km pred koncem prvega kroga me dohiti Medo. Pravi, da se je navadil na veter in da kar uživa. Nekaj minut voziva vštric. Počutim se kot na kakšni od najinih treningov. Odlično. Potem se ločiva in do konca voziva eden za drugim. Ampak pošteno, vsaj 5 metrov eden za drugim. In če potegnem nek vzorec. Ker sem težji,  vozim v ospredju, kadar piha veter močno, on sam pa takrat, ko piha malo  manj.  Tako odlično razpoložen, še popolnoma spočit končam predvsem zaradi izrednih vetrovnih razmer, zanimio kolesarski del.

KOLO: 1.krog 1:2718, 2.krog 1:25:53, SKUPAJ 2:53:12, UTRIP 142, pojedel 2 čokoladki , popil 1,5l vode, okoli 3dcl Accelerada s soljo.

T2: 00:02:27

Z druge menjave sem malce hitreje kot Medo, vendar me kmalu ujame.  Ker je boljši tekač mu rečem, naj gre naprej. Zmeniva se, da če bova skupaj do 15km, potem do cilja ni dovoljenih pobegov. Do tedaj pa ima vsak proste roke. Pa zgleda, da bova ostala kar skupaj. Prvih nekaj km se kar dosti pogovarjava. Vsak km tečeva nekje med 4:40 in 4:50, kar je zame odlično. Za tek pa so danes odlični pogoji. Temperatura ravno pravšnja, proga v celoti ravninska. Všeč mi je tudi to da tečemo 5km v eno stran, 5 nazaj in to dvakrat. To pomeni, da vseskozi srečuješ sotrpine, da ni tiste monotonosti ko tečeš samo en krog, nikogar ne srečaš. Zame osebno najboljša tekaška proga. Čeprav jih nisem preveč pretekel. Vmes srečava Lojzeta, pa legendo Kregarja, Romšaka, našega srebrnega olimpijca, proti koncu tudi Ivota, ki zgleda še dovolj spočit. Okrepčevalne postaje so po moje štiri v 5 kilometrih, kar pomeni da jih je v 21-ih kar 16. Zato jih nekaj izpustim. Počutim se resnično odlično in kot kaže bom tekmo popolnoma brez težav oddelal. Sicer ne s časom, kot sem si ga želel, pa vseeno.  Bratrancu Blažu, ki je nov v tekaških krogih,  vseskozi najedam, da je pravilna prehrana na tekmi pol uspeha, sam pa sem danes ravnal popolnoma v nasprotju s pravili. Vendar, ker se trudim vse napisati tako kot je bilo, bom tudi to. Pa naj se vseeno tega ne drži. Med tekom sem dvakrat spil požirek vode, ter približno 4, 5x požirek coca cole. In to je vse. Pač mi ni pasalo kaj drugega. Pa tudi čutil sem, da ne potrebujem ničesar.Z Medotam sva že v zadnjih 5 kilometrih. Počutje še vedno na nivoju. To je moja peta polovička in definitivno najlažje narejena. Še malo in skupaj prečkava ciljno črto.

TEK: 1:41:13, utrip 148

SKUPAJ: 05:23:40

Medo po tekmi

DSC_3352

Počutju primerno je tudi veselje v cilju. Če se samo spomnim kako sem se veselil nekaj mesecev nazaj v St. Poltnu. Tukaj pa nič. Kot bi tekli okoli Brda. Pa imam rajši take tekme kot tiste, kjer izpustim dušo. Dokaj spočit, obenem pa sva bila z Medotam celo tekmo skupaj, malce kramljala in najmanj kar lahko rečem je, da sem danes resnično užival. Kljub izredno težkim pogojem na plavanju in kolesarjenju. Kar pa nam rekreativcem niti ne povzroča takih skrbi. Greš pač počasneje.

Raj za surferje

DSC_3375

V cilju je tudi Lojze, ki je tekmo končal na 29.mestu, v svoji kategoriji pa osvojil 2. mesto. In to kljub temu, da mu je na 20 km počila guma, za katero menjavo je potreboval okoli 10 minut, za nameček pa mu je nekaj km pred ciljem počila še druga. In ker je imel s sabo samo en tabular, se je do cilja pač vozil s počeno gumo. Čestitke, ter zahvala za še en nepozaben izlet, ki upamo, in vemo, da ni zadnji.

Lojzetovo kolo po bitki

DSC_3354

Bogata nagrada za 2. mesto

DSC_3383

Ta je pa ta pravi Ironman. Še malo

DSC_3388

Takoj se gremo preoblečti v sobo, nato pa na zasluženo pivo. Potem skočim še do cilja, kjer počakam Ivota, ki je uspešno končal tekmo kljub izredno majhni količini treninga v letošnjem letu. Zelo sem vesl, da je končal tekmo še bolj pa da je preživel en dan z nami. In če bi še tekmoval s tako brzino, kot je odhitel v objem svojih dragih, pa bi bil tudi rezultat boljši. Tako pa smo, reveži, morali sami na eno pivo, potem pa jih od žalosti popili še nekaj in večer, zopet kot ponavadi končali s pogovorom o naših predragih ženah.

Zadnji večer pa poezija na nebu

DSC_3404

PS. V triatlonskih krogih se govori, da je za naju z Medotam to zadnja tekma v dresu AK Stražišče. Obeta se vroča jesen.

Sedaj pa obvezno še 10 koles, po vrsti od najslabšega naprej. Po mojem okusu.

Ivotovo kolo

DSC_3338

Moje kolo

DSC_3309

DSC_3336

DSC_3314

DSC_3312

5. mesto. Zaradi felten

DSC_3310

4. mesto

DSC_3286

3. mesto

DSC_3311

2. mesto

DSC_3339

Zmagovalec

DSC_3320

24-URNI MARATON GROSUPLJE

Tekmo smo v prešernem razpoloženju končali in v 24 urah pretekli 143 krogov, kar je pomenilo 243,1 kilometrov in prvo mesto v izredno hudi konkurenci. Vreme odlično, moji sotekmovalci v štafeti, razen treh, čudoviti. Prireditev uspela, v prihodnosti še pridemo, čeprav je možnih še kar nekaj izboljšav.
Z Medotam sva kot predhodnica prišla v Grosuplje okoli tretje ure. Z nama je bila tudi Medotova živahnejša polovica, ki je bila zadolžena za našo all inxlusive oskrbo med samo tekmo. Na travnik ob startno ciljni areni sva parkirala camper, ki nam ga je dal sotekmovalec David. Urediva formalnosti, skočiva v trgovino po nekaj malenkosti, potem pa počivava do 18ure, ko naj bi startali. Naš cilj je teči 24 ur. Nič drugega. Dogovorimo se, da se bomo menjali na 45 minut dokler bo šlo, potem bomo pa videli. Ostalih tekmovalcev ne poznamo, vendar se večini vidi, da so ultramaratonci. Mi štirje, ki tečemo kot štafeta, se lahko manjamo kakor nam paše. Lahko na vsak krog (1.7km). Tisti, ki so prijavljeni posamezno, tečejo lahko 24 ur, oziroma po planu, ki si ga izdelajo. Moram pa povedati, da teh nekaj 10 tekmovalcev, ki so bili 24 ur na progi (saj vmes so tudi počivali, ampak ne predolgo) so pa res norci (v pozitivnem smislu).
Leta 1991 se je takrat 25-letni Bajo Dizdarević odločil oragnizirati 24-urni maraton po vzoru velikih cestnih tekov, ki se odvijajo po ZDA. Najprej je povabil na tek prijatelje, in tako je prišlo do prve tovrstne prireditve pri nas, ki se je kasneje preimenovala v ”Tek sreče”.
Ura je 18:00 in prva izmenjava je moja. Proga je speljana okoli, po moje, središča mesta. Takoj vidim, da je izredno težavna, sploh za tako dolg tek. Ker ni zapore cestišča, je potrebno bodisi tečti po pločnikih (ni priporočljivo) ali pa po cesti, ter se včasih umakniti kakšnem večjem vozilu. Cestišče je tudi dokaj uničeno, kar bi znalo biti problem po nekaj urah. Je pa tudi kar precej vzpona. V bistvu gre proga gor ali dol, kar mi nikakor ne ustreza. Ampak saj bo. Na sami progi so tri kontrolne točke, kjer ti zaznajo čip. V drugem krogu opazim, da sem prečkal samo dve kontrolni točki Mogoče pa sta samo dve. Nista. Na drugi kontrolni točki je ovinek čudno ograjen in tam bi moral po notranji namesto zunanji strani. Kaj češ, izgubili smo 2 kroga. To povem sotrpinom, ki opozorijo organizatorje, ki pa razumljivo nimajo posluha za našo malomarnost. Potem spregledam v naslednji menjavi še eno točko (nisem stopil na pločnik), 2x se je isto zgodilo še Ivotu, kar pomeni 4 izgubljene kroge Na koncu so nam jih vzeli še več. Ampak vseeno, imeli smo svojo statistiko. Za mano štarta Ivo, potem David, na koncu pa še Medo. Vseskozi za nas skrbi Katka. Dogovorjeni smo bili, da so venomer na mizi narejeni špageti. Proti jutru smo že siti špagetov, pojemo še kakšno juho, potem pa bolj ko gre tekma proti koncu, manj je apetita pri vseh. Okoli 21, 22 ure začne deževati. Ampak vseeno je bilo toplo, tako do smo razen Ivota, ki ima do 31 stopinj celzija vsaj dve plasti oblek na sebi, tekli v kratkih majicah. Malce neugodno je bilo edino lezti v premočene superge, nogavice, majice. Konkretno, po menjavi smo jedli, se preoblekli, se malce ulegli, če se je dalo zaspali, nato pa zopet na progo. Ponoči smo menjavo podaljšali na eno uro, tako da je bilo malce več časa za spanje. Od jutra dalje pa spet na 45 minut. Prave krize ni imel nihče, sam sem imel težave z mišicami, Ivo s prebavnimi motnjami, ostala dva pa ne, ali pa ne jamrata rada. Na progi je bilo čez vso noč kar nekaj tekmovalcev, ki pa so razen nekaj izjem hodili. Dosti tekmovalcev sploh nisem videl tečti niti enkrat in to je tudi prva graja organizatorjem. Možno, da nimam prav, ampak dozdeva se mi, da če gre za tek, se ne hodi. Popolnoma razumljivo je, da tisti tekači, ki so na progi 24 ur, vmes hodijo. Nekateri pa so hodili od samega začetka, kar lahko potrdijo dekleta, ki so bila dežurna ob progi, in so za kar nekaj tekačev dejale, da niso tekli niti meter. In potem se na pločnikih in drugih ozkih prehodih dobijo štirje, ki debatirajo, ti pa jih prosiš, da se umaknejo, na koncu pa rajši skačeš s pločnika ali počakaš, da se cesta razširi. Še nekaj predlogov in pripomb. Glasba bi bila lahko vseskozi, na pol poti še ena okrepčevalnica vsaj z vodo, preverjanje stranišča. Zatem, osvetlitev proge, kar spada pod obvezno. Posebej v samem cilju je bila popolna tema. Potem omejitev teka za najmlajše. Ne zdi se mi normalno, da 8 letni otroci tečejo, hodijo sredi noči. Drugače pa, da ne bo zgledalo, da sem kakšen tečnež. Prireditev mi je zelo všeč, predlagal sem le nekaj izboljšav.
V našem camperju je vladalo izredno vzdušje čez cel dan, razumeli smo se odlično. Res da je bilo potrebno kar nekaj znoja, ampak se je splačalo. Medo je prikazal odlično formo pred svojim prvim Ironmanom. Začel je malce zadržano, na koncu pa se je zdelo, da bi lahko tekel v nedogled. Ivo standardno. Sicer malce počasneje, nekaj težav s trebuhom, ampak zame naš najzanesljivejši član. Pa ne v smislu, da se nanj lahko vedno zaneseš v navadnem življenju, ampak v tem, da bo tekmo oddelal. David je bil prvič z nami, tako da nismo poznali njegovih možnosti. V teh 24 urah pa smo ga dodobra spoznali, tako da upam, da se bomo še kaj podružili (midva že julija nekje v Franciji).
Čestitke vsem ostalim tekmovalcem. Posebej smo čez vso tekmo občudovali, po moje g. Režonjo, ki je bil na progi cel dan, pa zgledal bolje kot mi, potem starejšega gospoda iz Selc, ki se nam je vsakič prijazno nasmejal, pa zdi se mi Miha Ovna, ki se tudi ni dal, pa še mnogo drugih.
Za konec pa še nekaj statistike. Skupaj smo pretekli 143 krogov, kar znese 243,1 km. Ivo je pretekel 52,7km, to je 6:40min/km; David 59,6km, 5:32min/km; Medo 68km, 5:16min/km; jaz 62.9km, 5:29min/km. Povprečen utrip sem imel 132.
Zgleda, da še ni konec, čeprav ne spada v to temo. Pol leta sem živel z mislijo, da se bom udeležil letošnjega dvojnega Ironmana v Murski Soboti. Odločitev je padla okoli pol šeste ure, ko sem tekel tretji izmed 7 krogov v moji menjavi in se je že začelo daniti. Čudoviti trenutki za razmišljan je.Ne grem v Mursko Soboto, čeprav sem še vedno prepričan, da sem sposoben ga narediti. Prvi, pa ne najpomembnejši dejavnik je denar. Čeprav ne bi zneslo veliko, bi bilo še vedno preveč za moj brezposelni staž. Prijavnina, razni dodatki med tekmo, hrana na treningih, poskrbeti je potrebno za člane moje ekipe, oskrba kolesa… Drugi dejavnik, zaradi katerega zna biti ogenj v strehi pa je družina. Čisto nič ji ne zamerim, ampak ni z menoj za to tekmo. Še vedno velja pregovor: Ni Ironmana brez popolne podpore družine. In posledično sem že od novega leta brez pravega treninga. Pa tudi brez službe, ampak časa še vedno ni. Za trening. Ker se vse odločim na brzino, sem se tudi to. Da končam to večmesečno cincanje med grem ali ne grem. Vem tudi za naslednjič. Takoj, ko pride razpis ven, se je treba prijavit, potem se pa razmišlja naprej.
Slike pridejo naknadno. Računalnik štrajka, moj administrator pa je užaljen, ker ga nismo povabili na tekmo, tako da vprašanje kdaj bo popravljeno.
IRONMAN 70.3 TS.POLTEN

Še 10 km do cilja. Sedaj sem sto procentno prepričan, da bom končal tekmo. V podzavesti sem bil sigurno že dosti prej, pa nič za to. Ven iz stadiona, pa še en krog. Ob ograji zagledam Medota. Pravi, da je padel s kolesom. Roko ima povito, ostalo zgleda še kar dobro, razen prask. Vsaj trikrat ga vprašam ali je vse v redu, on pa kar nekaj sanja od trave, pa ograje, pa rešilca, pa balance. Zgleda, da je še v šoku. Nič ne zgleda, sigurno je. Končno pove, da je dobro, da je sicer bil v bolnici na slikanju, ampak ni nič zlomljeno. Grem naprej. Do konca tekme niti pomislim ne več nanj in njegovo poškodbo. Sliši se kruto, ampak tako je. Imam dovolj problemov s sabo. Tečem še kak kilometer, pa bolečina ne pojenja. Potem se že ne vem več v katero popolnoma razjezim, pa tečem kolikor se da, čeprav je špikanje v mišici popolnoma podivjalo. Pa spet ne morem več, pa kak kilometer vlečem nogo za seboj, da čim manj boli, pa zopet ponovi vajo. Z živci sem čisto na koncu. Cilj pa vedno bližje. Še krog po stadionu in to je to. Solze kar lijejo iz mene. In lezejo iz mene do prvega piva. Ne vem od česa, malo od bolečin, malo od olajšanja da je vsega konec. Se mi je zdelo, da sem vrh trpljenja doživel na Ironmanu v Celovcu, pa je bilo to mnogo hujše. Ali se je splačalo za kos nevredne kovine, za 2600-to mesto med 2400 nastopajočimi, za prisilen počitek, ki bo trajal kar nekaj časa, razmišljam dva dni po tem? DEFINITIVNO!!!!!!!!

Letos je bila tekma iz ne vem katerega razloga v nedeljo, zato smo se na pot podali v petek zjutraj. Vožnja sproščena, z dvema postankoma in obvezno kavo. Spanje v istem hostlu kot prejšnje leto. Ker pa se odpre šele ob 17 uri, gremo do prizorišča tekme.

Že ob prihodu tablete na plan

Najprej se prijavimo na samo tekmo. Zopet dobimo nahrbtnike. Zaradi recesije sicer manjšega kot prejšnjič, pa vseno zame najboljša oziroma najbolj uporabna stvar.Zraven uredimo še razne formalnosti kot so prevzem številk, vreče za menjave in ostalo. Kot vedno nam nadenejo zapestnice, s katerimi imamo potem dostop do raznih šotorov, menjalnih prostorov… So pa tudi svojevrsten razpoznavni znak in način do lažjega spoznavanja med samimi udeleženci. Letos je v zapestnici tudi prvič čip ali nekaj podobnega, za kar pa ne vem zakaj je namenjen. Pišem namreč večer pred tekmo. Zraven pa za 30 evrov (ob vrnitvi se vrne 24) dobimo še en čip, ki gre okoli noge in je namenjen merjenju časa.

Medo ob prijavi

Ciljna arena

Po ogledu sejma triatlonske opreme gremo še do jezera, kjer bomo v nedeljo preživeli, upam da kar nekaj manj kot 40 minut. Zato, da probamo neoprene, ne pa zaradi kakšnega treninga malce zaplavamo. Potem pa v hostel, kjer je kar nekaj od skupno okoli 70 Slovencev, ki naj bi nastopali na sami tekmi. Z večino se že poznamo izpred prejšnjih let. Z nami sta tudi dve legendi slovenskega triatlona: Nataša Nakrst in Miro Kregar, ter upam da dve bodoči: Lojze Primožič in Drago Kok. Z vsemi se kar dobro zastopimo, edino Miro zgleda malce zadržan. Nimam nič proti njemu, v bistvu ga sploh ne poznam. Pač tak zgleda. Mogoče je pa samo malce sramežljiv.
V sobi pojemo špagete, razpakiramo, potem pa odidemo še na eno kavo (dva izmed nas sta spila eno pivo, vendar na izrecno dovoljenje našega trenerja). Spim odlično, seveda vso noč s prižganim Ipodom.
Kako zgleda dan pred tekmo v triatlonu? Izredno pestro, zanimivo. V celem dnevu smo šli na 2 kavi (kar se da blizu hotela), ter odpeljali kolesa in ostale stvari v menjalni prostor. Ostalih 22-23 ur pa ležanje, počitek ter priprava stvari. Včasih nam je to opravilo vzelo kar precej časa, sedaj pa gre tudi to hitreje. Zgleda dolgočasno, ampak drugače ne gre.

Tudi tako se sproščamo

Medo kupuje novo kolo v sosednji sobi

Menjalna cona


Člani Kogojevega 3k sporta. Letos jih je na tekmi kar 30, Igor pa ima piščalko s katero jih potem kliče

Zvečer pa zopet makaroni. Trener nama zaradi boljšega rezultata na noben način ni hotel privoščiti kakšne omakce. Pa je na pomoč priskočila Ana iz sosednje sobe in nama dala pol konzerve rib in pekočo, ampak še vedno omakco. Hvala.

Trener na počitku

Naša mala ambulanta
Legenda slovenskega triatlona Bidl daje zadnje napotke našemu Lojzetu


Seveda čez cel dan potekajo pogovori, predvsem o tekmi. Obvezno pa gremo tudi čez naše žene, tašče, snahe pa še v marsikateri drugi primerek ženske vrste se vtaknemo. Zdi se mi, da smo vsi izredno sproščeni. Proti večeru in že v noč se malce pošalimo tudi na moj račun. Medotu in Lojzetu sta ženi že poslali sporočilo in ju klicali z željami po dobri tekmi, od moje pa nič. Na vsako sprejeto sporočilo se zaderem:Evo nade, evo prilike. Pa nič. Vedno znova Ivo, ter ostali. Samo od Petre nič. Ob 23:19 pa le nekaj posveti:Lufci, radi te imamo. Dobr tekmovuj.Guki, Joji, jest. Najin žargon. Ogromno pomeni. Sedaj grem končno lahko spat. Imam pa še eno težavo (Ivo bi vedel, da je ogromna). Trener mi je vzel Ipod. Naj ga zbudim, ga vzamem? Ali me bo potem dal jutri v postavo? Nič, luč ugasnit, pa še malo počakat. Čez 10 minut se začne na glas smejati. Mislim da posluša skeče, ki jih imam posnete. Sedaj mi pa srce ne da, da bi mu ga vzel, ko tako uživa. Spat. Drug dan zveva, da se včasih kar tako smeji ponoči. Čudak.

Ura zvoni ob 4:17. Kaj je sploh lepega v življenju triatlona? Poskusite. V hostlu nam po dogovoru naredijo zajtrk že ob tej nemogoči uri. Nekaj stranišča in odhod. Gužva. Lojzetovim vozniškim spretnostnim in iznajdljivosti se moramo zahvaliti, da smo na prizorišču ob normalni uri. Še enkrat preverimo, če je v vrečah vse potrebno, če so kolesa brezhibna, poiščemo stranišče in proti štartu. Medo štarta 20 minut pred mano, 30 pred Lojzetom. Ko je on že zaplaval, greva midva še enkrat na stranišče, v neoprene. Malce razmigavanja in tudi zame se začne. Pozna se, da je letos precej več ljudi kot prejšnje leto. Gužva, udarci. Plava se 900m v enem jezeru, potem okoli 200m teka in skok v drugo jezero, kjer se nato plava še 1000 m. Plavam izredno grdo, brez ritma. Že po 100 metrih pa začutim mišico. Takoj probam s čim manjšim obremenjevanjem leve noge. To kar gre, vendar kaj ko se stalno sprašujem kaj bo potem na kolesu. Tistih 200 metrov do drugega jezera grem čimbolj počasi. V drugem jezeru pa predvsem zaradi manjše gužve plavam kar dobro. Sicer ne prehitro, ampak brez kakšnega naprezanja. Ven iz vode zopet počasi. V menjalni coni si namažem mišico. Skok na kolo in že sem na delu avtoceste, kjer so brzine kar precejšnje. Pa mi ne gre dobro. Noga boli, tako da probam desno bolj obremenjevati, levo pa čim manj. Kriza v glavi. Odstop? Borim se kar nekaj km, potem pa se spomnim, da sem cel teden obljubljal Luku, da če mi posodi njegovo (drugače mojo) čelado, mu prinesem medaljo, ki pa jo dobiš samo če prideš skozi cilj.

Luka in njegova čelada


Grem vsaj do konca kolesa. Noga me na nekaj odsekih skoraj neha boleti, potem pa včasih malce bolj pritisnem, pa zopet rez v mišici. Lojze me prehiti z vrha prvega vzpona. V svojem ritmu toplo hladno pridem do konca kolesa. Zopet namažem mišico in akcija. Že na stadionu me zopet zapeče v mišici in to potem traja do konca. Kriza. Odstopiti ali ne. Če me še malce bolj začne boleti odstopim, če pa pridem do destega km, pa ni odstopa v nobenem primeru. Stokrat se vprašam zakaj? Ne vem. Stokrat se spomnim tudi na Luku in kako bo žalosten, če pridem brez medalje. Pa zakaj je bilo mojim tolikokrat treba biti brez mene, če sedaj sploh ne bom končal tekme. Itak pa vem, da mi odstopa ne bi nihče zameril. Razen mene.

V cilju ena večja polomija od druge. Sam se počutim, kot bi me nekdo tepel 3 dni. Medo popolnoma potolčen, malce zaradi padca s kolesa, še bolj se mi zdi zaradi skrbi za polomljeno kolo. Lojze pa, ki je tekmo končal s fantastičnim časom 4:40:02, pa je prijazne narave, tako da nama v pomoč še on zgleda potrto. Na pivo. Zgledamo kot Društvo mrtvih pesnikov. Potem pa po kolo. Zgleda precej bolje, kot smo mislili. Medo se nekako potolaži. Sedaj pa akcija. Po nekaj popitih pijačah osvežilne narave smo že razpoloženi. In tako kot smo se imeli čez cel St. Poltn, razen nekaj slabih uric po tekmi, tudi končamo naše druženje. Veseli, nasmejani in vsi v upanju, da bomo skupaj še na mnogih takih tekmah. Čeprav za Medota s srečnejšim koncem.

Medo v bučnem pogovoru s kolesom


Pa še nekaj namesto konca. Tistemu, ki je v triatlonu, je to znano ostalim ne. Marsikdo se za dosego cilja poslužuje nedovoljenih sredstev. In ta so razna poživila, prepovedani dodatki, vožnja v zavetrju, goljufanje na štaru tekme, onemogočanje nasprotnikovega kolesa in podobno. Ker je tega ogromno v vrhunskem športu, pri nas pa je zaenkrat, čeprav se mogoče kdo ne strinja s tem, vse na bazi rekreacije, zakaj????? Da boš prišel na Havaje, Florido ali pa za 5 minut izboljšal čas. Pa četudi to še lahko opravičuješ, pomisli na tvojega nasprotnika, ki je celo leto in še več, trdo treniral ob družini, službi, se marsičem odrekal, potem pa zaradi tvoje ”goljufije” ostal prikrajšan za mesto na Floridi, Havajih? Sebe lahko goljufaš na mnoge načine, zaradi mene celo življenje, druge pa resnično ni potrebno.