Tek dveh mostov Trboje

Letos so trbojski zanesnjaki na čelu z Boštar Klemnom organizirali tretji polmaraton. Od Trboj, preko Zbilj, Mavčič, Brega ob Savi in nazaj čez Hrastje do Trboj. 21km po mojih krajih, mimo naše hiše. Malokdo ima možnost biti na tekmi ki pelje mimo svojega doma. Sicer obstaja skušnjava, da zaviješ domov, ampak… je to definitivno moj teren. Večina mojih tekov poteka po tej progi. Lahko bi rekel, da poznam vsako izboklino, ki jih je precej.

Še nekaj tednov me loči do glavne tekme v Celovcu. Temu primerni so tudi treningi in posledično utrujenost. Kljub vsemu sem mislil, da bi se Lojzetova napoved, da bi tekel okoli 1:25 , lahko uresničila. Pa sem bil kilometre daleč. Če bi rekel, da nisem razočaran, bi lagal. Pa ne preveč, da ne bo pomote. Kot bi zgubil tenis s Sandijam, Gregam ali Medotam. Kakšna urica, potem pa bo pozabljeno. Že prejšnjič sem nekaj razpredal kakšne so prednosti teka. Uro pred tekmo ležim doma, pijem kavo, gledam Petro. Brez da bi dan prej kaj pripravljal. Samo majico, hlačke in superge dam nase in gremo. Obetalo je, da bom šel sam, pa se v zadnjem trenutku pridruži Ivo. Že takoj se vidi, da bo tekma odlično organizirana. Kot vedno me najbolj razveselijo majice. Tokrat so resnično vrhunske.

Ker sva rahlo pozna greva takoj na start. S Petrom, Boštjanom, Špelo in Nežo spregovoriva par besed in že se poženemo. Kot ponavadi startamo bolj zadaj kar je tokrat napaka. Danes grem prvič na čas in teh 15 sekund se mi takoj pozna. Sploh ker nikakor ne morem priključiti tistim približno moje kakovosti, ki so pač toliko pred mano. Z Lojzetam sva zmenjena, da tečem prvi kilometer 4:15, potem pa okoli 4:00. Pa sem že takoj v zaostanku, še bolj na drugem kilometru. Potem pa me že čaka vzpon mimo Zbilj, kjer tudi ne bo kruha. Naivno se tolažim, da bom te sekunde kasneje nadoknadil. Moj glavni pokazatelj truda je dihanje. Ko se resnično trudim, enkrat vdihnem enkrat izdihnem. Danes pa sploh ne morem priti do tega. Ob ne preveč truda gre počasi, če pospešim hitreje ne gre. Zanimivo. Utrip se ne premakne niti, ko ob progi zagledam kakšno žensko. Nič.  V nogometnem žargonu bi se temu reklo jako i nikome. V tekaškem pa, da sem skurjen. Vsi kilometri so označeni, kar pomeni, da že tam nekje na desetem ugotovim, da z 1:25 danes ne bo nič. Pa me, takrat, nič ne gane. Še nekaj kilometrov me loči do mojih. Komaj čakam. Pripravljen imajo gel, ki pa ga ne pojem. Vedno mi jih je škoda jesti, če se ne gre zares. Pa potem ponavadi preteče rok in gel roma v smeti. Tokrat mi ga je še posebej škoda. Do konca je še 7, 8 km, želje so se razblinile v nič. Z gelom ne bo nič bolje.

Na rezultat sem pozabil. V boj me pripravita dva, ki sta pred menoj. Sedaj končno tečem v tempu, ki bi ga moral od začetka. Ampak kaj, ko je 15km prepozno. Je pa res, da vsaj v cilj prvič resnično pritečem. Brez vlečenja. To je pozitivno. Ostalo bolj tako. Počakam še Ivota, ki je veliko bolj zadovoljen z rezultatom kot jaz. Hitro odpeketava naprej. Tudi ostali ”naši” so tekmo končali v bolj klavrnem razpoloženju. Boštjan Potočnik je odtekel za zabavo, Peter Kolenc se je poškodoval med tekmo in odstopil. Neža Mravlje pa je že nastopila poškodovana in prav tako odstopila. Upam, da se čimprej pozdravita.

Še enkrat pohvala organizatorjem. Oznake na vsakem kilometru, okrepčevalnice na vsakih 5 km, vsi izredno prijazni, na koncu pa še koncert skupine Joške ven, hrana in pijača. Popolno. Imam občutek, da bodo že naslednje leto morali omejiti število prijavljenih.

REZULTATI:

ŽENSKE

MOŠKI

IVO šVRLJUGA
47 119 Švrljuga Ivo 1974 ŠD 3iron 01:42:20.7 27:30.7

Tekmo je uspešno končalo 111 tekačev.