Resnično sem vesel, da je Ivo končal Ironman tekmo. In to brez problemov. Celo leto sva skupaj preživela v težkem pričakovanju, pa upanju, težavah, hrepenenju… Lažje gre, če sta dva. Letos bomo trije, mogoče celo štirje. Pred tekmo je kazal čisto majhne, popolnoma normalne znake nervoze. Že iz vode pa je prišel sproščen. In to je zadržal do konca. Saj je potem bolelo, ampak če sem malo nesramen do meni najljubšega športa:” Če bi bil triatlon lahek, bi se imenoval nogomet.”
Evo, če si danes povemo čisto vse:”Ivo, ponosen sem nate.”





Najina najzvestejša, v bistvu tudi edina navijača




