S Petro sva prvič dala od sebe otroke za dalj časa. To je 10 dni. Ta stara je bila kot skrbna mati popolnoma na tleh. Dobro, da jo je Ivo podprl.
Še v solzah smo se odpeljali proti Kranjski gori. Cilj Vršič. Z Ivotam s kolesi, Petra z avtom, potem bomo pa zamenjali prevozna sredstva. Odločen sem, da bom na Vršič poskušal odpeljati malo hitreje. Seveda od hotela Lek, kjer se tudi začne vsakoletni vzpon na Vršič. Prvih nekaj kilometrov ni nobenega vzpona, potem se pa počasi začne.
Na začetku imam še trde noge, saj se nisva nič ogrela. Potem pa steče. Seveda vozim v svojem ritmu, malo tudi zapojem ob Ceci. Petra se z avtom ustavlja vsakih nekaj kilometrov. Ker je vsakič hitro pri meni, zlahka ugotovim, da tudi Ivo ni na turistični vožnji. Opazujem okoliške vršace. Čeprav trenutno ne morem na same vrhove, pa vas lahko na drug način opazujem. Celo bolečine v glavi nekoliko popustijo. Nimam pripomb.
Na vrhu sem v 48 minutah. Ni slabo. Kmalu prideta Ivo in Petra. Seveda ni potrebno govoriti, da nas je na vrhu čakala zaslužena kava. Proti Prisanku, pa Mojstrovki in ostalim veseljakom gledam kot včasih med glavnim odmorom punce, ki jih nisem mogel dobiti. Nekje na polovici spusta postavim Petro na kolo, sam pa prevzamem avto.
Skupaj potem odkolesarimo proti Belopeškim jezerom. Petri zamolčim bolj ravninsko pot ob glavni cesti. Mi gremo tako proti Trbižu, nato pa v klanec proti jezerom. Petra se pošteno namatra. Seveda pa je potem toliko bolj vesela, ko se vrne po bližnjici, brez vzpona.
Ja, ja, tuševci se radi vozijo v ozadju
