Tekaška prireditev, ki jo že šestič organizira Jure Košir. Vedno z dobrodelno noto. Prvo leto so tekli za Rdeče noske, drugo za Sekcijo za Downov sindrom, tretje za Zvezo prijateljev mladine, Naslednje je bil namenjeno za obnovo stanovanja staršem otrok, ki so zboleli za rakom, zadnji dve leti pa za Ustanovo za pomoč otrokom, ki so zboleli za rakom. Teče se 8 ur. Kolikor kdo zmore, lahko ves čas, lahko z malo počitka, skratka štejejo krogi, ki jih pretečeš v 8 urah. V Tivoliju.
Kot vedno me na pot pospremi družina

Sam sem bil prijavljen na Naj naj maraton, pa me je Lojze prepričal, da sem spremenil odločitev. Sprva sem imel močno željo preteči čimveč. Potem pa me je bolezen v zadnjih tednih popolnoma demolizirala. Nisem imel nobene volje, motiva. Še dan prej sem hotel odpovedati, pa potem malo razmislil. Saj ni treba vedno imeti nekih ciljev, ki si jih sam postaviš. Grem na dopust. Prazna glava, nobenih skrbi, dobra družba. Moram samo teči. Pa če ne bo šlo, pač odstopim. Po kilometru, dveh, pač odvisno od počutja. Tako potem tudi ni bilo nervoze v zadnjih dneh, posebnega hranjenja, računanja kilometrov in ostalih potrebnih stvari za tako dolgo tekmo. Tudi spal sem popolnoma mirno. Fantastično. Upam, da bom to lahko kdaj še ponovil.
Po nekaj premora smo na tekmo zopet krenili v klasični zasedbi, Lojze, Medo in jaz. S sabo imamo mizo na katero položimo vse potrebščine. Ne kompliciram. Nekaj gelov, frutabel, voda, iso. Medotu ne dam nobene naloge. Ko bom kaj rabil, bom že vzel. Časa imam dovolj.
Nepogrešljivi
Zato me tudi ne vrže iz tira, ko vsi že startajo, sam pa nimam ne številke, ne čipa. Bojo že počakali. Kako drugače bi bilo, če bi lovil kak rezultat.
Start 
Sam malo za njimi

Začnem z rokavčki in brezrokavnikom. Ker je krog dolg 1.9 km, se lahko slečem kadarkoli. Vzamem tudi Ipod, vendar ga uporabim šele na 20-em kilometru, pa še to samo za pol ure. Čeprav imam uro, ne gledam na tempo. Pazim samo, da ne grem prehitro. Progo hitro ocenim. Na začetku nekaj ravnine, potem kratek vzpon, malo ravnine, daljši, najbolj strm vzpon, zopet malo ravnine, minimalen vzpon, potem pa strm a kratek spust in ravnina do konca kroga. 95 procentov proge makadam, ostalo trava. Že po nekaj krogih vem, kje bom imel največ težav. V zadnjem delu. Strm spust, potem pa travnik. Makadam me ne moti, prav tako tudi vzponi ne. Kasneje, ko so bile noge že zdelane, sem komaj čakal vzpon, na spustu pa trpel. Jedel sem bolj slabo. Do 20-ga km nič, potem pa, ko je bila sila. Prvih 10 km je šlo kot bi mignil. Čakal sem na bolezenske znake, slabost, pa ni bilo nič. Kmalu sem ugotovil, da nimam nobenega izgovora za odstop. Razen, da se mi ne da. In sem se nekako na skoraj za gotovo odločil, da jih naredim 42. Potem pa poležavanje in spremljanje tekme.

Vseskozi tečem v tempu okoli 5min/km. Razen, ko se ustavim pri Medotu in kakšno rečeva. Na 40-em km se kar predolgo zadržim pri Meodtu, razmišljam o odstopu. Pač se mi ne da več. Potem pa priteče mimo Bine, udariva si v roko in stečem za njim. Bine je moj polbratranec, če še obstaja ta izraz. Vidiva se malokrat, ampak takrat ko se, to izkoristiva maksimalno. Najbolj se ujemava v težavah s koleni. Je pa slovenski pionir freestyle in freeride smučanja in eden redkih, ki mu priznam, da ima več volje kot jaz. Odtečeva 2 kroga. Potem pa ne vem. Malo bi še tekel in ker ravno prihajajo moji, odtečem še krog. Potem pa dokončno odstopim. Vendar, ker sem Luku in Zoji obljubil, da grem en krog z njima, grem v še enega. Ampak tu že hodim. Nikakor ne morem steči. Toliko sem se ohladil, da pač ne gre. Odhodim krog. Nakar mi zapaše kava. Ki je na polovici krogi. In grem v še enega. Z Lukam ob kavi navijava predvsem za Lojzeta. Ki mu na polovici zmaga skoraj ne more več uiti. Vem pa, da gre na rekord. Po telefonu govorim z Ivotam, ki je ravnokar odtekel polmaraton. In prihaja sem. Omenja, da bi skupaj odtekla nekaj krogov. Ne morem. Pa se ne da. Kasneje ni pokazal posebne volje za tek.

Ob uživanju na terasi Tivolskega gradu dvakrat mimo pritečeta Lojze in Robi. Pomislim, kaj če bi šel tudi jaz malo ponagati Lojzetu? Kolikor bo šlo. Odhodim nekaj sto metrov, poskusim teči in tako nekajkrat. Vsakokrat manj boli, potem pa stečem. Neverjetno. Torej drži, da sem vsakič ko me je tako bolelo, odstopil, ker sem premalo potrpel. Tokrat gre. Počasi tečem in čakam Lojzeta in Robija. Kmalu me ujameta. Robi gre na počitek, sam pa z Lojzetam. V moralno podporo. Že v naslednjem krogu se nam pridruži njegov sin Jaka. Kar je odlično. Jaka je odličen kolesar in mu tak tek ne bi smel predstavljati težav. V klanec mi gre, navzdol je pa noro. Definitivno več krogov zapored dosežem svojo maksimalno hitrost, za katero bi trdil, da je ne morem doseči. Danes pa obenem lahko še kolnem zraven. Vsakič, ko pridemo do vzpona, sem vesel. Potem pa zopet muke. Čeprav ima Lojze v nogah že veliko kilometrov, je tudi vidno utrujen, pa je vseeno težko teči ob njem. Zato se z Jakom dogovoriva, da en krog počijem, potem bo pa on. Seveda se strnjam. Dokler se ne uležem. Noge so v hipu čisto trde, muskelfiber povsod. Jaka poprosim za še en krog, potem pa grem zopet peš naprej. Pa malo teka. Pa zopet hoja. Nekako zopet stečem in potem spet ni nobenih problemov. Lojze vseskozi računa. Če prideš v zadnji krog s časom pod 8 urami, lahko odtečeš še enega. Gre brez problema. čeprav je vidno utrujen. Že dolgo ga nisem videl tako zdelanega. Zahtevna proga je vzela svoj davek.


Miro Režonja


Lojze je zmagal s 100.672 pretečenimi kilometri. V 8 urah. Na težki progi z mnogo vzpona. Rezultat, ki ga bo težko ponoviti.


Sam sem pretekel 70km. Po moji uri. Po uradnih rezultatih 67.76 km. Za dopust odlično. Vesel sem, da sem si dokazal, da tudi če se ustavim za uro, še vedno lahko nadaljujem. Vesel sem, da sem lahko tekel ob Lojzetu. To si do danes nisem znal predstavljati. Pa leprav je bil utrujen. Vesel sem, da sem preživel odličen dan, da imam zlato družino, da naju je Medo dobro oskrbel.
Noč je bila pa potem katastrofalna. Ne pomnem kdaj tako. Pozna se, da sem dvakrat ohladil noge, pa potem zopet tekel. Da nisem jedel magnezija. Da sem bil teden prej bolan. Da pa se tega ne grem več, pa zavestno zatrjujem, da tega nisem rekel.
Organizacija odlična. Označeno dobro, okrepčevalnica dobro založena. Proga, kot že rečeno zahtevna, ampak izredno zanimiv.
Prvi moški
| 1 | 37 | PRIMOŽIČ | LOJZE | M | 52 | 100,672 | 8:09:31 | |
| 2 | 164 | IVANOVIČ | BORIS | M | Tekaški forum – ultra | 49 | 94,864 | 8:06:43 |
| 3 | 13 | SOJER | UROŠ | M | Plesno društvo Kolesar – ULTRA | 46 | 89,056 | 8:09:14 |
| 4 | 31 | PEHNEC | DAVID | M | Tekaški forum – ultra | 45 | 87,12 | 8:03:39 |
| 5 | 209 | BOŽIČ | ALEN | M | Tekaški forum – ultra | 45 | 87,12 | 8:11:19 |
Prve ženske:
| 1 | 165 | BURJA | BRIGITA | Z | 44 | 85,184 | 8:08:58 | |
| 2 | 187 | RUTAR | KATJA | Z | Tekaški forum – ultra | 41 | 79,376 | 8:06:44 |
| 3 | 10 | DEŽELAK | POLONA | Z | LISIČKE | 39 | 75,504 | 8:07:06 |
| 4 | 178 | ŠVAB | MATEJA | Z | NEVER GIVE UP team | 36 | 69,696 | 8:08:10 |
| 5 | 191 | NOVAK | ŠPELA | Z | ŠD Riba | 34 | 65,824 | 8:06:00 |



