Sveti Jakob

Kot vedno, bom tudi danes začel z znanim slovenskim pregovorom. Če se jutro po noči pozna, potem bo letošnja turna sezona ena izmed najboljših v moji bogati, okoli dveletni karieri. Do danes so šle smuči po vsaki krstni smuki na oživljanje. Tokrat sem jo odnesel brez praske. Dobro no, skoraj.

Najin cilj je bil Sveti Jakob. ”Ja bog, pa kje je to?”, sem se spraševal tudi sam. Majhen vrh, slabih 20km stran od mojega doma. Pa to ni vsem dobro znani Jakob nad Preddvorom. Zanimivo, o tem vrhu vsako leto berem na spletnem portalu Turni klub gora. V poštev pride predvsem po obilnejšem sneženju, ko zmanjkuje časa in podobno. Že na prvi pogled sem potegnil vzporednice z našim Javornikom ali Ženiklovcem. Mora biti nekaj podobnega.

Avto sva parkirala pri Gostilni Legastija (v vasi Sora levo proti Katarini, Topolu). Za ljubitelje kave naj omenim, da je gostilna odprta vse dni v tednu, razen takrat ko grem jaz smučat. Torej v ponedeljek.
Nekaj metrov sva naredila po cesti, potem pa je že vidna tabla za Sveti Jakob. Tam je tudi parkirišče za mogoče 4 avtomobile. Pot je potem do vrha dokaj dobro označena. Če nisi prvič in ponoči. V tem primeru pa lahko pride do nekaj dodatnih metrov. Ki pa so vedno vključeni v turnosmučarsko ponudbo. Že po nekaj minutah v daljavi zagledava današnji cilj, cerkev Svetega Jakoba. Zelo priporočljivo, zaradi orientacije. Tako sva večino najine poti hodila z ugasnjenimi čelnimi svetilkami. Sploh prvi metri na turnih smučah so nekaj posebnega. Užitek. Kar po mojem mnenju loči pravega turnega smučarja od instant turnega smučarja je spust. Nedeljski smučarji iščejo popolen spust, pri ostalih pa gre za celostno podobo. Mnogokrat oziroma večinokrat (iz slovarja slovenskega knjižnega jezika) je spust le pripomoček za vrnitev, ne pa nekaj estetskega.

Gostilna Legacija

Prečiva nekaj senožet, kolovozov in se vedno bolj bližava vrhu. Pot naju vodi celo mimo dveh manjših zaselkov, kjer imam občutek, da če dobro padem, bom dobesedno vpadel nekomu na večerjo. Ko pa doseževa zadnje pobočje, vsaj tako takrat misliva, pa se nama majčkeno zatakne. Nekaj metrov je tako strmih, da ne prideva čez s smučmi. Zato obrneva. Kar se nama pozneje izkaže za dobro odločitev, saj tudi višje ne bi daleč prišla. Prideva do ceste, kjer se poraja klasično vprašanje. V katero smer se gre gor in v katero dol. Običajno izbereva narobno. Da ne bo kakšne zamere, se tako odločiva tudi danes. Kmalu obrneva in potem do vrha slediva smučini.

Odcep za Sveti Jakob

Kakšnega posebnega obreda na vrhu nimava, kar gre zahvala mrazu. Spust pa… Dva senožeta sta za vriskanje, nedotakljiv teren, puter. Potem nekaj klasičnih strmin, kjer se bolj kot ne porivava. Gozd, kjer iščeš čimhitrejšo pot ven. In že sva pri avtu.

Za prvič Amerika. Tudi za naslednjič bo. Če zopet potegnem primerjavo z Javornikom. Res je ta Sveti Jakob pomanjšan Javornik. Le da je vse skupaj bližje, zato meni tudi bolj domače. Glede smuke pa se težko pravilno odločim. Bo treba iti večkrat, ampak tako na prvo žogo, sem tukaj bolj užival.