Po silvestrskem večeru se nama je prilegla osvežilna tura. Avto pustiva pri Bognarju. To je kmetija v Nemiljah. Na spletu je nisem našel, pomagal mi je nasvet lokalnega poznavalca. Če bo kdo startal tu, ko vidite tablo Nemilje, se peljite okoli 100 metrov in potem zavijte desno. Po približno 200 metrih se lahko pusti avto, prostora za 2 avtomobila, nekaj metrov dalje še za dva.
Sam sem s turnimi smučmi. Čeprav nimam posebnih pričakovanj. Miha, kot običajno, peš. Prvi del pelje po cesti. Ki je še za silo zasnežena. Tudi pripeljem se kasneje po njej. Ena smučka po snegu, ki je ob robu ceste, druga pa po potrebi v zraku, tam kjer je pa še sneg pa tudi tam.
Po nekaj minutah zavijeva levo na travnik. Ta del se kasneje izkaže za najbolj smučljiv. Potem pa zopet v gozd in po shojeni poti proti Jamniku. Tu ne bo nikakršnega zavijanja, peljati pa se bo le dalo.
Sklativa nekaj neumnosti in že se nama odpre pogled na najin današnji cilj, Cerkev Svetega Primoža in Felicijana na Jamniku. Če bi bilo vreme lepo, kot je napovedano, bi bila na vrhu priča sončnemu zahodu, tako pa je vse skupaj bolj žalostno.
Nekaj minut posediva, potem pa nazaj. Vršno pobočje je kložasto, tako da ne naredim niti enega dobrega zavoja. Kot že omenjeno se potem peljem po gazi. Sledi še zelo užiten zadnji travnik in že sva doma.
Lep nedeljski sprehod. Če je snega dovolj, še nekako gre. Če pa ga je premalo, pa je bolje iti drugam.






