Greben Macesnovca

Letos sva s Petro zakorakala v 2/3 najinega življenja. Poleg mnogih daril sem dobil navaden list papirja, na katerem je pisalo Tura z Markom Prezljem. Popolen šok. Brez besed. Hodil sem gor in dol, povsem zbegan. Marko, junak mojih stripov, ki jih prebiram večkrat letno, prijatelj Marka Twighta???? Pa moram priznati, da sem pred rojstnim dnevom kot kak majhen otrok razmišljal o tem kaj bi lahko dobil. In sem si mislil:” Le kako me nobeden ne pozna tako dobro, da bi se domislil, da bi mi dan s kakim gorskim vodnikom pomenil ogromno.” Da teoretično poznam ogromno slovenskih gora, poti, praktično pa to ne pomeni nič. Dva dni sem kot pav hodil okoli s tistim navadnim listom papirja. In razmišljal kam bi šel. Prvi na listi želja je bil seveda Grossglockner, ampak to sem zaradi oddaljenosti takoj odpisal. Potem seveda Široka peč. Na koncu pa pristal pri tem, da bi šel najraje v sneg. Pa potem snega ni bilo in sva se dogovorila za Šijo Brano. Kar je pomenilo, da potrebujem zimske čevlje. Sicer ene imam, Alpinine, vendar sem z njimi v sporu že od kar sem jih dobil. Torej niso prišle v poštev. In sem od vseh prijateljev, ki imajo nogo tam okoli mene, pobral po en par. Naredil izbor za Miss čevljev in izbral Sandijeve. Šel z njimi nekajkrat na Jošta in to je bilo to. Pri njem sem si sposodil še plezalni pas, vponko,  pri Alešu čelado, rokavice in gamaše, ter pri Šparovcu žolno. Ostalo opremo, kar jo je bilo še potrebno, pa sem imel sam.

DSCN0029-001Nekaj dni pred odhodom pa me je začelo črvičiti. Ker to ni bil kak trebušni virus, je bila edina možnost strah. Že tako nisem narejen za navezovanje novih stikov. Potem pa strahospoštovanje do Marka, podcenjevanje samega sebe in smo tam, kjer ne bi bilo tega treba. Bom zmožen plezati, se mi bo staknila dereza, bom kaj pozabil, se bova ujela in še mnogo drugih butastih reči mi je rojilo po glavi. Zadnji dan sem samo čakal na njegov klic. Če bi mi sporočil, da mora opraviti kaj nujnega, bi bil najsrečnejši. Pa klica ni bilo od nikoder. Gledam napoved. Vsakih 5 minut:” Pa za božjo voljo, 4 mesece je nestabilno vreme, pojutrišnjem pride sneg, ravno jutri pa brez oblačka!!!!!!!!!”

DSCN0034Startava počasi, v zmernem tempu. Vmes me Marko sprašuje predvsem o mojih sposobnostih.  Ob vse močnejšem vetru, pogledu na moje zimske čevlje, ki so brez trdega podplata, ter ugotovitvi, da mojih plezalskih sposobnosti ni, skleneva, da na Brano ne greva. Mogoče za mojih 50 let. Odleže mi. Čeprav ne vem kaj me sedaj čaka, ampak strahu ni več. Predlaga mi greben Macesnovca, ki je ravno nasproti Brani. Zgleda bolje. Že pri Pastircih zavijeva desno. Tam so že opazne večje količine snega. Kmalu sva v ruševju. Marko nekajkrat ”povoha” kje bi bil dober prehod in ga vedno zadane. Sam se zabavam s tem, da se ali strinjam ali ne z njegovo izbiro. Večkrat se mi zdi, da tokrat ga je pa res usral. Da bova pristala v neprehodnem ruševju. Pa vsakič zgubim. Gazi, dela stopinje, da mi je čim lažje.

DSCN9996Kmalu sva pri prvem skoku. Nekako pridem čez. Popolnoma brez občutka. Kot bi bila največja sovražnika s skalo. Res, da si v zadnjih letih nisva blizu, ampak malo bolj z občutkom bi jo pa lahko naskočil. Vmes, ko Marko pleza kot prvi, sam ves prezebel čakam. Pa ne vem, je bolje, da pridem čim pozneje na vrsto ali da sem čimprej čez te, zame kočljive dele. Računam, da ko mine strah, bom lezel bolj sproščeno. Zdi se mi, da sva imela največ težav pri drugem skoku. Že Marko je porabil precej časa, da mi je čimbolj olajšal pot. Ampak ni šlo. Cepina nisem mogel nikjer dobro zabiti, stopiti še manj, saj derez še nisem imel na sebi. Takrat sem prvič zdrsnil. In nato po moje še trikrat. Na istem mestu. Potem je pa očitno moralo biti, da me je nekaj skrivnostnega potegnilo za kak centimeter, da sem našel nekaj stopom podobnega in sem prišel čez to kočljivo mesto.

DSCN0004Marko si je nadel dereze, sam pa sem počakal še en raztežaj. Nisem si predstavljal kako bom praskal po skalah. Pa ni bilo problema. Malce sem se lovil, potem pa že ugotovil, vsaj približno, kako se streže tej reči. Odseki so se menjali. Malo poledenele skale, nekaj snega. Sam po vsakem raztežaju pogledam proti vrhu. Uf še daleč je. Narediva prvi odmor. Pojem frutabelo, popijem malo Markovega čaja. Nekaj pogumnega čutim. Sicer pravi, da je to od meda, ampak ravno strinjal se ne bi. Še nekaj skale, potem pa zopet prideva do ruševja. Njemu ne diši preveč, sam pa bi ga imel najraje do vrha. Pa mine tudi ta del.

IMG_8084Foto: Marko Prezelj

Vedno več snega je. Vseskozi vpijam koristne nasvete, ki jih dobivam. Počasi prihajam na domači teren. Na začetku sem Marka ob njegovem slikanju spraševal ali naj naredim utrujen ali zadovoljen izraz obraza. V tistih zame težkih delih ni bilo možnosti spreminjanja mimike. Najlažji deli so mi tisti, kjer je nekaj snega za derezo, ter vsaj malo kamna za roko. Narediva še en krajši odmor, zopet frutabela in malo pogumnega čaja. Zjutraj sva govorila o možni Planjavi. Sam sem jo že nekaj časa nazaj odpisal. Ne čutim se dovolj močnega. Tiste skale so me preveč utrudile. Marko se strinja z mojo izbiro. Do vrha Sukalnika imava samo še snežni del. Greben, kjer se mi povrne moč, energija. Počutim se, ne najdem pravilnega izraza, ampak kot bi bil malo višje kot sem. Vsako sekundo skušam čimbolj zaužiti. Če bi bil ta greben dolg še nekaj kilometrov, pa bi bil prekratek. Če bi Marka poznal vsaj malo bolje, bi ga objel. Tako pa ga lahko samo pogledam izpod oči in mu sramežljivo izustim: ”Hvala”.

DSCN0021

DSCN0017Gledam naokoli, iz mene prihajajo nerazločljivi izdihi. Na povsem jasno nebo se prikradejo skrivnostne meglice, barve okoli Brane se spreminjajo. Ne vem, je to ljubezen? Ostane nama samo še spust proti Kamniškem sedlu v okviru letne poti. Sam sem že na dopustu, pa se kot mnogokrat v gorah izkaže, da ni konec, dokler se doma ne uležeš. Pobočja so kložasta, nevarna. Udira se do kolen. Nekajkrat se spustiva, pa zopet dvigneva. Koče od nikjer. Vsake toliko časa na skrivaj pogledam Marka. Zgleda popolnoma miren in to se naseli vame.

DSCN0048

DSCN0046Še zadnji spust, ki pa je za razliko od prejšnjih pobočij čisto trd. Spuščam se na konicah derez in dokler ne pridem do tal, ne pogledam nikamor. Marko me ima vseskozi na vrvi. Potem pa kamniške babe. Ali kakor hočejo, skratka gmota skal, ki že nekaj časa pomeni konec nevarnosti.

IMG_8119Foto: Marko Prezelj

Ne greva do koče, ampak po melišču naravnost proti domu. Do Pastircev imam na sebi dereze, saj mi samo v čevljih preveč drsi. Ko jih dokončno snamem, se mu še enkrat zahvalim, ter mu povem, da sedaj me pa lahko tudi zapusti, če želi. Moram biti pošten in priznati, da sem bil mogoče malce skeptičen glede pričakovanj vodništva. Predstavljal sem si, da pač radi plezajo, hodijo v hribe, in jim je to služba ter hobi obenem. Kako enostavno se sliši. Sedaj mislim popolnoma drugače. Večkrat sem razmišljal o odgovornosti v gorah. Tukaj vodnik prevzame odgovornost do neznanca. Sam sem se mu popolnoma prepustil. Zraven pa mora biti prijazen. Oceniti sposobnosti stranke. Meni je Marko delal stope, jih čistil, gazil, me navezoval, mi dal ogromno informacij, naukov. Izredno težaško delo. Skratka, če kdo želi, naj le kontaktira mark@markoprezelj.com. Ne bo vam žal. Sam pa grem z njim za mojih 50 let na Brano. Z upanjem, da si vmes premisliva in greva recimo samo do Kamniškega sedla. Za nekaj ur.

IMG_8101Foto: Marko Prezelj