Na tokratnem Supermaratonu Zagreb Čazma sem pristal povsem naključno. V soboto sem Medota spraševal, če bi si v nedeljo ogledala vseslovenski nogometni derbi med Triglavom in Šenčurjem. Pa mi odvrne, da gre z Nežo na Čazmo. Malce pomislim, potem pa že kličem Nežo. Na začetku se me malce otepa, pa da ne bi, pa da mogoče bi, potem pa ko ji obljubim, da ji ne bom v sramoto, le privoli, da grem z njima. Na Čazmo imam lepe spomine, saj sem tam tekel 2 leti nazaj. Sicer sem bil še pri maksimirskem stadionu, ko je Neža že pila pivo v cilju, ampak važno je sodelovati. Letos je bil na sporedu že 40. supermaraton v dolžini 61.350 m.

Ker je med samo tekmo prepovedana pomoč, se v avtu niti nismo pogovorili o tem kako bomo sodelovali. Pač, pustiva jo v Zagrebu, potem pa se peljeva do Čazme, vmes pa jo malo poslikava. Postaje so na vsakih 5km, drugje se nismo ustavljali.

Že po ustaljeni navadi, se Neža najprej prijavi, potem pa gremo na zasluženo kavo. Tam se tudi preobleče, z Medotam pa se še pred startom odpraviva naprej proti Čazmi. Sam izhod iz Zagreba, oziroma priključitev na cesto proti Čazmi, nama povzroči nekaj težav. Vključiva tudi Medotovo prijateljico Vido in s skupnimi močmi se na okoli 10-em, kilometru priključimo karavani tekačev. Neža teče s prijateljico Marijo Vračič, hrvaško predstavnico. Pred njima je približno 7 moških. Prve dva, mislim da Zupančič Marjan in Radojkovič Robert sta 10 km pretekla v času 36:30.
Marjan Zupančič

Vrstni red se tam nekje do 30-ega km ni spreminjal. Neža je bila vseskozi ob Mariji ali obratno. Vmes sva imela z Medotam bežen konflikt s slovenskim tekmovalcem (podatki v redakciji), a upam, da je potem, ko se je ohladil, spredvidel, da se je motil.
David Pehnec, na žalost odstopil

Zanimivo je kako bežijo kilometri, ko spremljaš hitrega tekmovalca. Sicer sva tega navajena že od Lojzeta, ampak tudi Neža ne zaostaja preveč. Z avtom se odpeljeva do naslednje postaje, minuto počakava, in že je treba iti naprej. Vse se odvija kar prehitro. Če bi kadila, ne bi mogla pokaditi niti enega. V miru.

Obe tekmici, Neža in Marija sta vseskozi dobro razpoloženi. Nasmejani. Že pa se opaža, da nekaterim moškim pešajo moči, oziroma so se preveč zagnali ( prvi imajo maratonski čas 2:45, Neža in Marija malo pod 3:00). Neža in Marija se na postajah niti enkrat ne ustavita, samo zagrabita pijačo in odbrzita naprej. Nekateri tekmovalci pa se čedalje več ustavljajo. Vremenski pogoji zgledajo odlični. Okoli 10 stopinj, sicer mogoče malo vetra, ampak dobro glede na to kar so napovedovali.
Slovinac in Baotić ( 6. in 8. na koncu)

Kot že prej omenjeno, sta Marija in Neža skoraj celo tekmo tekli skupaj. Na okoli 50-em kilometru na nekem spustu, pa je Neža pridobila okoli 200-300 metrov prednosti. In to obdržala do konca. Kljub temu, da se ji je tek močno spremenil v zadnjih kilometrih. Že predolgo se ji vleče neugodna poškodba, ki se ji je zopet pojavila proti koncu.
Marija Vračič

Ciljno črto je Neža prečkala kot prva med ženskami, ter četrta skupno. Čas 4:18:46, povprečen tempo 4:13 min/km. Takoj za njo je skozi cilj prišla Marija Vračič, še malo za njima pa Veronika Jurešič. Za katero pa je zanimivo, da je sklopu priprav na 24 urni tek, noč pred tekmo pretekla 30km, odspala 1 uro, ter potem prišla v Čazmo.

Do podelitve nam je preostalo še dovolj časa, da smo si privoščili malce rehidracije. Vmes sta se nam pridružila zmagovalec Robert Radojković, ter tretji, Marjan Zupančič, rekorder slovenske planinske transverzale. Robert nas je nasmejal z izjavo o tem, da je teden dni nazaj v Barceloni pretekel maraton v času 2:35, počasi, ker se je pripravljal na Čazmo. Marjan pa je z nami delil mešane občutke o tem, kako je zadel v zid. Ne dobesedno, ampak v tekaškem smislu. Zraven pa smo ga predvsem zasliševali o hribovskih podvigih.

Zmagovalec Robert Radojković

Moram priznati, da tukaj v Čazmi resnično živijo za to prireditev. Zato me še posebno veseli, da po zagotovilih domačinov to ni zadnja tekma, kot se je govorilo pri nas, ampak bodo poskušali doseči številko 100. Prijavnine ni, nagrade so bogate, postaje na vsakih 5km, dokaj dobro založene, po tekmi na voljo tuš, kosilo. Vseskozi pa spremljevalni program. Organizirajo tudi sinjsko alko, vendar namesto konj uporabljajo motorje. Za konec pa še ena zanimivost. Zmagovalci dobijo za nagrado ček. In posebej v ta namen odprejo banko za pol ure.
Še dovolj moči

Neža in Marija





