Zopet se nama niti sanjalo ni kam bi odšla. Na pladnju je bilo nekaj jedi, vendar nekatere prekisle, spet druge preslane… Tako se odločiva, da se bova odločila v zadnjem hipu. Tiste ”težje”, ozebnik, žrelo, Triglav, sva pospravila v hladilnik, ostaneta samo Stol od Podnarja, ter Pokljuka.
Na Rudnem polju sva med prvimi. Razmere pa dramatično slabše od tistih pred tednom dni. Snežna odeja vidno upada iz dneva v dan. Še vedno ne veva kaj bi. Ker naju Konjščica ne mika, prav tako ne Lipanca, nama preostane samo še Viševnik. Vzpenjava se klasično, ob smučišču, ki danes obratuje zadnji dan. Potem skozi ozko dolinico do izravnave, kjer nama smerna tabla ponuja obljudeno pot na Viševnik v levo in desno čez Kačji rob, kjer si obetava samoto.
Odločitev je logična. Snežne razmere so bistveno boljše kot sva mislila. Uživava v položnem vzpenjanju. Nekje na pol poti do Srenjskega prevala zavijeva desno proti Velikem Selišniku (1952m). S te strani tak pohleven, neizrazit vrh. Ko pa ga zagledava iz druge perspektive, pa si upravičeno domišljava, da letos je šel pa mogoče Zlati cepin v napačne roke. Tako tudi lažje upravičiva najina padca, ki se na srečo končata samo z majhnimi odrgninami. Sam padem skoraj na ravnem, tudi salta ni ravno popolna, že čez nekaj trenutkov pa Urošu uspe čisto prava, za desetko. vmes prileti na skalo, nato pa se zanimivo ustavi še preden bi bil zdrs mnogo daljši. Od tam sva previdnejša. Bolje rečeno, zgubiva nekaj samozavesti. Korak je negotov že sam od sebe. Malo pod vrhom pustiva smuči. Ker veva, da bova pse še potrebovala, jih zaenkrat še nočeva obremenjevati.
Veliki Selišnik
Mali Draški vrh in Triglav
Z vrha Selišnika, pa nedaleč stran zagledava lepo smučljivo vršno pobočje nečesa, za kar takoj misliva, da je Pleša. Kmalu ugotoviva, da je Pleša na drugi strani doline. Šele doma pa , da to pobočje pripada Draškemu robu (1979m). Ker sva tako blizu, in ker grapa, ki gre proti vrhu obeta odlično smučarijo, je izbira logična. Sicer se grapa konča pod vrhom. Tako gredo smuči zopet na počitek, tistih nekaj lepo plezljivih metrov do vrha pa opraviva še brez nahrbtnikov.
Draški rob
Spust že sodi v višji kakovosten razred, a ga je prekmalu konec. Kolikor se le da prečiva pobočje Malega Draškega vrha in se potem zopet brez smuči vzpneva proti Srenjskemu prevalu. Seveda le zato, da nama ni brez potrebe potrebno natikati pse, saj jih bova še potrebovala. Tam pa se že začne iskriti v naši maloštevilčni ekipi. Vseeno se odločiva za spust na Jezerca. Prvih nekaj metrov je kar preveč trdih. Potem kloža, nato pa sicer trdo a lepo smučljivo.
Že takoj, ko se ustaviva, pa želi Uroš na brzino izkoristiti moj slab trenutek in me prepričati, da greva še do Studorskega prevala. Smuka tu zgleda resnično dobra, a če popustim, bo na vrhu želel še na Veliki Draški vrh, pa na še malo večjega in tako v neskončnost. Uprem se ne zaradi sebe, ampak zaradi bodočih rodov, malce pa seveda treniram tudi za nepredvidljive situacije, ki me lahko presenetijo doma. Prav zanima me, če bi Urošu nekoč dal v varstvo Šlibarja. Po moje bi ju še poleti srečavali v smučarski opremi in bi govorila:” Samo tja še skočiva.” Tako sem dosegel zmago, sicer pirovo, saj me je medtem ko sem ga čakal zeblo kot mojo Petro tja do 27 stopinj. Seveda sem mu potem, ko me je vprašal kako je bilo, zatrdil: ”Super, lahko bi ležal cel dan.” Potem sva kot zakonca še nekaj metrov tiho, a si kmalu planeva v objem, in vse je pozabljeno. Pač, ljudje smo različni. Sam preveč treniram, da bi treniral še na dopustu, Uroš pa pač,…, že sam ve. Sedaj se morava zopet vzpeti na Srenjski preval. Čeprav sva sprva mislila, da bova potrebovala dereze in cepin, pa je sonce poskrbelo, da je vzpon možen brez. Kmalu sva na vrhu.
Malce naju mika še tistih nekaj metrov do Viševnika. Pa prevlada skupno mnenje, da za tako kratko razdaljo se pa nobenemu ne da ubadati z derezami. Razmere naravnost navzdol ne obetajo kakšne navdušujoče vožnje. Zato pa drugačno sliko kaže strmina pod Malim Draškim vrhom. Čaka naju še zadnje prečenje. Potem pa najlepši spust dneva.
Najine smučine
Potem pa še zadnji dvig, nekaj lomastenja skozi borovce, pa smuka po smučišču in konec. Snega za nemoteno uživanje je mogoče še za kak teden.












