Petkov večer, še bolj pa zadnji tekaški teden, me je povsem izmučil. Prvič po dolgih letih sem stopil na tekaške smuči. Popolnoma brez tehnike sem se zaganjal oziroma zaletaval po pokljuških progah. Lepo, vendar naporno. Nato smo že po tradiciji odtekli nekaj krogov v spomin na Ruth, tokrat presenetljivo tudi s Sandijem, ki je prvič pretekel več kot 30 km. Potem pa je bilo vse to potrebno še razčleniti in župnik v naši mošeji se je že obešal po zvoncu, ko smo prišli domov. Zatorej sem si več kot zaslužil vikend v objemu moje najdražje. A ko sem se zbudil, me je že vleklo. Nekam. Urošev klic je prišel kot naročen in s polno bojno opremo odrineva, kam drugam, na Zelenico. Na Ljubelju sem prepričan, da sem ali še vedno tako skurjen, da se mi blede, ali pa sem v filmu Vrnitev v prihodnost 4. Vse namreč zgleda tako, kot da so zopet odprli smučišče. In kot se za prvič spodobi, so prvi dan karte zastonj. Avto pri avtomobilu. Če bo tako vsak dan, se smučišču obetajo lepši časi. Vendar že po nekaj metrih ugotovim, da bo potrebno že jutri iti v službo, da smučišča niso odprli, ter najpomembneje, da bi bilo bolje če bi bil doma. Nobene moči, za nameček pa niti nobene energije. Zraven pa še Uroš, od katerega si ne morem obetati kakšne klasične nedeljske ture, v kar se šteje sprehod do koče, kjer te čaka kava, potem pa uživaški spust. Prepričujem ga naj gre naprej, sam pa pridem za njim. To je bila sicer popolna laž. Takoj, ko bi izginil z vidnega obzorja, bi sam dal v prvo prestavo in po najbližji poti v koči. Tako pa se ne da. Mimo koče na Zelenici je v strahu, da ne bi zavila vanjo, udaril tak tempo, da bi še ”kuhar” mislil, da je Killian tukaj na pripravah. Potem sem se pač sprijaznil, da bo potrebno iti vsaj do Žleba in sem počasi začel uživati. Končno je posijalo tudi sonce, in vse je bilo pozabljeno. Sicer se je kmalu skrilo, ampak takrat pa ni bilo več volje, da bi zopet postal tečen. Najprej sva odšla do Žleba med Zelenjakom in Palcem. Pravzaprav je bil to ovinek, ampak želela sva si ogledati spust do Podnarja. Kako drugačne razmere kot lani, ko Slovenija še ni bila v snežni recesiji. Takrat je spust zgledal popolnoma enostaven, tokrat pa je bilo prvih nekaj metrov tako težkih, da niti pomisliti nisem mogel na spust. Prečila sva pod Zelenjakom do današnjega cilja. Zelenjaške škrbine. Tam pa se je Uroš odločil, da gre še na Zelenjak. Kot odgovoren tovariš ga nisem smel pustiti samega. Nadela sva si dereze, vzela cepine in previdno odšla proti vrhu. Sam sem nahrbtnik pustil spodaj. Vzpon poleti ni pretežak. Tudi pozimi ni ravno sile, vseeno pa je potrebna pazljivost. Ne gre ravno za sprehod, kot do Suhega ruševja. Začne se s skalo, potem je nekaj zasneženih prehodov, zopet nekaj vmes med skalo in snegom, potem nekaj višinskih metrov s snegom do kolen, sam vršni del pa je enostaven. Oba imava nemški model derez s trakovi, ki opletajo okoli. In tako predstavljajo nevarnost. Sam si jih nekajkrat popravim, vendar nisem zadovoljen. Na vrhu nekaj slik, in previdno navzdol. Čeprav ni po alpinističnih standardih, potem ko prideva s snega na skalo, pospraviva cepine. Oba se počutiva varneje, če lahko primeva skalo. Ker sem brez nahrbtnika, moj cepin vzame Uroš. Spodnji del se zaključuje s prisrčno grapo, kjer sestop zgleda lažji kot po skali. Sam se predvsem zato, ker sem pač brez cepina odločim za skalo, Uroš pa se spusti po snežišču. Sam imam tam dokončno dovolj, Uroš pa se vzpne še na Vrtačo po osrednji grapi. Prvih 100 višinskih metrov me spremlja rahla kloža. Potem sledi grbavica (kultni stadion NK Željezničar). Da bi se ognil kakšni počeni gumi, prečem skozi ruševnat del (ja, sneg se poslavlja) do grebena na Možeh. Od tam sledi ugodna smučarija, ki pa se kmalu konča. Sledi običajno najbolj zoprn del, ampak tokrat mi je sreča naklonjena. Najdem še nedotaknjene dele skozi gozd in ker je tako prijetno se spustim skoraj do Tinčkove koče. Kaj pa sedaj? Potrebno se je dvigniti do Doma na Zelnici. Tako sem utrujen, da se mi ne da zopet ubadati s psi, še manj gaziti. Zato izberem kar hojo s smučmi. Nekajkrat malce obupavam, toda na koncu prevlada trma. Če sem že butast, bom tak do konca. Teče iz vseh odprtin, vzpon je težavnejši kot kjerkoli prej, vendar se ne dam. Končno zagledam kočo, oskrbnik mi že maha, kava pa je tudi na mizi. Popolno. Počakam Uroša. Sledi še presenetljivo dober spust. Konec matranja, na srečo grem spet jutri v rudnik. Jupi.
Vrtača
Žleb
Suho ruševje
V ozadju Zelenjak











