Krim

Če si moderen moški, potem imaš čez dan ogromno obveznosti: zajtrk za družino, potem odvoz sostanovalcev, služba, dovoz oziroma razvoz, pa spet kuhanje, vmes pranje, pomivanje, pa naloge, kopanje, večerja, priprava na spanje, likanje… In šele potem ti ostane čas zase. In tako ne gre drugače, kot da ponoči hodimo na smučanje. Edina dobra stvar v tej izredno žalostni zgodbi je, da se je namnožilo precejšnje število modernih moških. Kar pomeni, da ni nobenega problema dobiti družbo za večerne pohode. Če pa slučajno želiš hoditi po soncu pa so odgovori naslednji:

  • Uf, ne gre, nimam varstva
  • Ah, težko, kuham kosilo
  • Pa kaj ti je, mogoče zvečer
  • Nemogoče, gremo v  knjižnico, potem na drsanje, v Mcdonaldsa

DSC_7731

Kot vedno, je najboljši vir novih idej Turni klub Gora, kjer pohvalijo Krim. Sicer imava še iz prejšnjega tedna malce slabšo izkušnjo, ampak vseeno. Šla sva namreč smučati na Sv. Jakob. Navzdol spričo obupnih razmer nisva naredila niti enega poštenega zavoja. Sva pa med potjo srečala 4 turne smučarje in ugibala kako bodo oni pokomentirali to turo. Po smučinah se je videlo, da tudi pri njih ni šlo za zavijanje. Potem pa zaslediva njihov prispevek, v katerem so prehvalili razmere. Zanimivo.

DSC_7733

Na Krimu še nisem bil, sem pa prebral da je do vrha 800 višinskih metrov, kar niti ni malo. Vodja je Uroš kot lokalni poznavalec. Izbereva krožno turo, gor čez Strmec, dol pa po občutku. Pot se najprej strmo vzpne po kolovozu, potem pa se do vrha vzpenja bolj zložno. Zelo sem skeptičen kje se bo tukaj sploh smučalo. Vedno bolj uživam ponoči. Nikjer nikogar, popolen mir. Pot mi je všeč, mogoče zato, ker sem prvič tukaj. Sploh neka oaza sredi gozda je čudovita.

DSC_7735

Nad 1000 metrov ni greha

DSC_7745

Na vrhu na hitro nekaj popijeva. Če bi bilo sonce, bi že posedela, tako pa naju veter preganja dol. Uroš mi je celo pot govoril kakšni razgledi so z vrha Krima. Kakšna laž. Vidi se samo neke oddajnike, ter par luči v daljavi. Mi je pa zanimiv podatek, da si je Krim v preteklosti prilastila jugoslovanska vojska in je bil 20 let nedostopen za obiskovalce.

DSC_7751

DSC_7756

Nekaj prvih zavojev ni nič posebnega. Potem pa se začne poezija, ki traja ogromnih 500 višinskih metrov. Puter, smetana. Sicer večinoma po gozdu, ampak so razmaki med smrekami tako veliki, da si samo izbiraš še neprevožene linije. Vmes zapeljeva še  v nekaj okoli 50 metrskih grapic, kjer je užitek še večji. Če bi bila vidljivost boljša, bi si lahko namesto zadnjega dela po cesti privoščila tudi tam gozd. Ampak, ne gre se pritoževati.

DSC_7758

DSC_7759

DSC_7760