Tjaša Žnidar – poročilo IM Mallorca

Thursday , 13, October 2016 Comments Off on Tjaša Žnidar – poročilo IM Mallorca

Na vrsti je še eno poročilo ”Ironman” slovenke. Ki je končala svoj prvi (upamo, da ne zadnji) Ironman. Ker je njen Borut že bil na Havajih, lahko samo upamo, da bosta nekoč, nekdaj kot prvi slovenski par končala tekmo vseh tekem.

t9

….ker je danes tak dan – za obujanje spominov in dan za Havaje, še tukaj (že zaradi lastne evidence) delim zapis, ki sem ga pripravila za Tekaško skupino Jesenice:

IM MALLORCA, 24. 9. 2016

Minula sreda je bila še ena v vrsti sred, ko smo se podružili ob popoldanski urici teka. Bila je malo posebna, saj se je precej vrtela okoli mogočnega pojma IRONMAN, pravzaprav konkretnega dogodka Ironman Mallorca od katerega danes mineva 14 dni. Bil je to poseben dan, uresničitev moje velike želje o kateri sem si še nedolgo tega komaj upala sanjat. So mi rekli, naj kaj napišem. Pa sem napisala.

t1

Tečem že od nekdaj rada in to sem že takrat, ko so se sošolke zmrdovale, ko so nas pri uri telovadbe poslali tečt na Kres, bližnji hrib nad šolo (*danes naši otroci, ki obiskujejo isto osnovno šolo sploh ne vedo, kje to je). Plavanje je sploh moj najljubši šport, zgodilo pa se je, da sem vzljubila tudi kolo. In kaj je lepšega, kot kombinacija vseh teh treh združenih v triatlon. Z njim sem se spogledovala že precej nazaj, a več kot na triatlon za vsakogar si nisem drznila jit. V preteklem desetletju sem največ tekla in v letu 2007 sem si prvič postavila vprašanje o maratonu – a jaz to lahko? Pod roke mi je prišla knjiga o teku Herberta Steffnya – Das große Laufbuch (danes na voljo prevedena – kot Velika knjiga o teku). Po desettedenskem oddelanem planu sem se odpravila na moj prvi maraton v Firence in ga v času nekaj pod štirimi urami uspešno odtekla. Od tedaj dalje je maratonska preizkušnja redno na letnem sporedu, če se da, vsako leto kje drugje in še najraje kje v Italiji. Lani (2015) me je spet zelo zagrabila triatlonska žilica, razmišljala sem, da bi se udeležila polovičke v Puli – Ironmana Pula 70.3 (1,9 plavanja, 90 km kolesa in 21km teka). Ko se je odločila tudi Tanja Rode, da bo šla, ni bilo več vprašanja in že sem bila prijavljena. Super izkušnja, a leto je naokrog in zdaj sem bogatejša še za eno, večjo. Ni skrivnost, da te najbrž še dolgo ne bi bilo – če mi ne bi nasproti prišel Borut, ki me je vzpodbudil tudi k udeležbi na krajših triatlonskih preizkušnjah, na katerih sem vedno uživala (kjub kakšnem pozabljenem kosu opreme doma, ali kašnemu krogu preveč). Ko sva govorila o tem, kje bi raje praznovala svoj naslednji rojstni dan – na Mallorci ali v Barceloni, sem glasovala za Mallorco, a takrat še nisem verjela, da bi to lahko bilo res – da bom že letos bogatejša za najlepši spominek z Mallorce – finisher Ironman medaljo .

t2

Če pogledam nazaj, se mi sploh ne zdi, da bi se morala kaj preveč odrekati ali kaj preveč trenirati. Vse sem počela z užitkom, razdalje, sploh tiste kolesarske, pa so postajale bolj relativne, 160 km se mi je prej zdelo malo, kot dovolj. Najboljši dnevi so seveda bili tisti, ko sem si zvečer lahko rekla, da je bilo ravno prav vsega in da (tistega dne) ne bi nič več. V velikem pričakovanju so se le meseci obrnili do septembra, do sobote 24. 9. 2016. Ves teden pred tekmo sva z Borutom spremljala temperaturo vode, ki je vztrajala na 26° – kar bi moralo pomeniti, da bo plavanje brez neoprenov. Tako so rekli tudi na uradnem briefingu, dan pred tekmo (juhu zame). Tudi, če je treba plavati potlačen v neopren, ki me obvezno vedno pogrize po vratu (kljub temu, če se na debelo namažem z vazelinom) in sploh kvari občutek sproščenega gibanja v vodi, pa plavanje ostaja moja najljubša disciplina. Najtežji del vseh priprav mi je predstavljal obvezen počitek dan prej (ni težjega od valjanja po postelji celo popoldne, sploh, če tega nisi vajen).

t3

In – dočakala soboto, zgodnje vstajanje, kosmiči, banane in še zadnje malenkosti. Okrog šestih zjutraj sem že bila v menjalnem prostoru (katerega je bilo potrebno zapustiti ob 7.00). Ob 6.15 pa šok: organizator objavi, da so neopreni dovoljeni. Morje (ali pa ne vem kaj) je očitno ugodilo, verjetno večini in se ohladilo za stopinjo… Ampak, če imaš odličen suport, ki lahko leti nazaj v hotel po neopren in se pravočasno vrne, je vse OK, in tekma se lahko začne. Že po 1 km plavanja (od 3,8) sem čutila, da bom kot ponavadi spet vsa ogrižena, tiščala so me očala, ki sem jih tesno natvezila na glavo, da ne bi slučajno padla dol, po tem, ko tečeš in parkrat na delfinčka skočiš v vodo (prvič na štartu pa potem še 1x vmes, ko priplavaš do obale, tečeš iz vode, pa nazaj v vodo, t.i. Australian exit), ampak – plavat je bilo vseeno super.

t4

Menjava izpeljana vzorno (saj zdaj imam že nekaj prakse s tem), na kolesu sem se presenetljivo dobro počutila, 180 km je minilo mimogrede, še nikoli tako lahkotno, na vrhu vzpona nas je pošteno napralo in prevetrilo, ampak, to nas je vse in nismo ravno iz cukra. Potem, ko se 1x vzpneš, greš malo dol, potem pa še malo gor. In pred tem drugim vzpončkom, se meni pokvari menjalnik, ni hotel zamenjat na manjši zobnik spredaj, da bi šlo lažje v klanec. Ker pa sem si prej ogledala traso, sem vedela, da moram zdržat samo malo, v stoje, potem gre pa skoraj samo še na dol (no, še nekajkrat malo na gor, ampak ni bilo sile). Na kolesu sem dobila modri karton (5 min penalty boxa) – za drafting, ker naj bi se šlepala za enim, pa se nisem, vsaj ne namerno (pravilo je, da mora biti 12 m med enim in drugim kolesarjem, kar pa se sploh ni mogoče ves čas držat), pred mano pa se je znašel en kolesar, ravno, ko sem zapeljala iz krožnega ovinka. Ko sem ga zagledala, sem ga začela prehitevati, ampak v tistem se je od nekod mimo pripeljal neusmiljen sodnik na motorju. No, pa sem si rekla, bom pa zdaj, na koncu kolesarskih km še malo bolj pritisnila na pedala, saj bom imela pred tekom 5 min prisilnega počitka. Odslužim kazen in potem še 42 km razdeljenih na 4,5 kroge. Med tekom je deževalo ves čas, kar je prijalo, maraton mi je minil hitro, noge sem imela trde in sem tekla previdno, da me ne bi krči – in me niso, bolj je šlo proti koncu, lažje so postajale noge, me je pa po 35-em km začelo špikati v trebuhu…ampak, takrat sem bila z glavo že v cilju. Prihod v cilj (dosežen po 11h 38 min) je bil pa …nekaj tako zelo intenzivno čustvenega, da je težko opisati. Občutek pa tako dober, kot po tem, ko narediš nekaj res velikega. Kot po opravljenem PDI, le da je bilo nekaj takega kot je PDI 1x v življenju dovolj. Naslednjega dne me je vse bolelo, končno sem občutila kaj je to musklfibr, v ponedeljek je bilo še težko jit po stopnicah (vsaj 365, kolikor jih imajo v vasi Pollenca, sva jih tistega dne prehodila, in še kakšno za povrh)…potem sem se že začela počutiti turista (kateremu pa se je eden najlepših dopustov žal iztekel).

Da povem še, da se pa ravno danes odvija svetovno prvenstvo na Havajih. Borut je leta 2013 že bil. In mogoče ne zadnjič.
t6

t7