Prvotno bi moral iti Sandi ali pa jaz peš iz Kranja do Portoroža. Pa sva, spričo moje slabe izkušnje s Šlibarjem izpred parih let, to spremenila v pohod iz Kranja do Triglava ter spust do Pokljuke. Sandi se mi je, zelo pošteno, odločil pridružiti čeprav je dobil stavo. Ivo pa je bil tudi za. Čar v teh mogoče malo nenavadnih pohajkovanjih je tudi v tem, da smo zadnjih nekaj tednov, namesto pogovorov o nogometu, namenili tej naši odpravi. In načrtovali, se dogovarjali, pa malo prerekali. Naključje, predvsem pa sreča sta pripomogla, da so se nam pridružili še Petra, Žiga, Medo in Jaka. In na koncu smo prav vsi preživeli lepih 24 ur. Grenak priokus je ostal le Sandiju, ki mu je smola vzela sam vrh. Mu bo pa kljub temu potem, ko reši težave s kolenom, vse skupaj ostalo v lepem spominu. Vsaj upam. Startali smo okoli 17 ure.
Sam sem šel tretjič iz Kranja na Triglav. Prvič čez Bohinj (najslabša varianta), drugič ob reki Savi do Bleda, skozi Radovno, ter nato čez Krmo do Triglava. Jasno je, da vsakič iščemo čim krajšo varianto. Tako smo sedaj izbrali staro cesto do Bleda, potem pa čez Pokljuko na Triglav. Letošnja sprememba je bila tudi v tem, da tokrat prvič nismo spali na Kredarici ali Planiki, temveč smo se takoj spustili v dolino. Če bom še kdaj šel to varianto, bom definitivno izbral Kranj – Bled po stari cesti, Radovna, Triglav.
Tjale gremo
Začeli smo v kar hitrem tempu. Ker sta nas med potjo čakala Žiga in Petra, smo imeli v nahrbtnikih samo najnujnejše. Prvič smo se, že v temi, dobili v Podvinu. Že prva naša postojanka je pokazala to, česar bomo deležni v naslednjih urah. Popolno razkošje. Pred avtom stoli, na mizi vse kar srce poželi. Samo sedeli smo in naročali. Pa je bilo enkrat treba naprej. Lučke na glavo, svetilne trakove, malo smo se oblekli in odcepetali dalje. Ker je bilo že od prej na razporedu pivo na Bledu, in ker je bila ravno tekma Slovenija Švica, smo si čas krajšali z računanjem,da bi lahko ujeli še malo tekme. Po nekih optimističnih napovedih bi lahko prišli že pred koncem prvega polčasa. Pa smo ugotovili, da to ni najbolj pametna ideja. Sedaj bi hiteli, potem sigurno pogledali tekmo do konca, prevedeno da bi popili vsaj 2 piva in posledično imeli potem več težav. Če pa sedaj hodimo počasneje, gledamo manj tekme, popijemo samo eno pivo in potem dobesedno poletimo do Pokljuke. Pa nas je na realna tla spravila ugotovitev, da se je tekma začela 15 minut prej kot smo pričakovali. Torej smo lovili vsaj malo tekme (Ivo, to je bil razlog naše eksplozije). V Lescah smo že iskali lokal s televizijo. Pa ga na srečo ni bilo.
Tam nekje so se začele na ven kazati Sandijeve težave s kolenom (imel jih je sicer že prej). Nekaj kilometrov se je še trudil. Kaj se je dogajalo v njem, ve samo on. Na Bledu pa je naredil najpametnejše. Vem, da mu je bilo težko odstopiti. Sploh ker je bil drugače čisto v redu. Triglavov bo še ogromno.
Sam osebno sem bil vesel, da je nehal zaradi njega samega. Zaradi sebe, nas sem bil žalosten. Veliko lažje je hoditi, če nas je več. Če si hotel pogovor si stopil naprej, če si hotel biti sam, si malo zaostal. Vsak je počel kar mu je ustrezalo. Sedaj sva ostala z Ivotam sama. Ker se poznava že sto let, torej veva, kaj kdo bi, mi je predlagal, da hodiva narazen in se čakava vsako uro. Nič, čas za glasbo. Zadnjič sem posedel z Žigam in Petro, potem pa nekaj ur samote. Ne spomnim se kdaj se mi cesta na Pokljuko ni vlekla v avtu. Ne pa peš. Hodil sem različno. Nekaj časa hitro kolikor sem lahko, pa malo čisto počasi. V bistvu mi je bilo malo težje do Zatrnika, potem sem s Petro odtaval na samotno obalo Duge uvale in je šlo lažje. Začelo me je tudi mraziti. Vsakič ko sem malce posedel je bilo težje spet začeti. Med enim izmed ležanj ob cesti je Ivo prvič omenil, da obstaja možnost da na Pokljuki konča. Ampak do tam je bilo še daleč. Občodujem neko njegovo čudno voljo. Odločil (sedaj že) se je, da ne gre dalje, pa še kar hodi. Sam bi se sigurno prvo minuto usedel tja kjer sem bil in koga poklical. Sam pa je še kar hodil. Tudi takrat, ko je (meni se je zdelo) popolnoma izmučen ”malo počil” in sem šel sam naprej, sem že po nekaj sto metrih za sabo videl lučko, ki se je premikala v nekem čudnem ritmu. Kako je že rekel: ”Boli me hrbet, desna noga, glava, splošno počutje je slabo, drugače pa sem čisto v redu.”
Okoli 4 ure zjutraj sva prispela na Pokljuko. Zbudiva Petro in Žiga. Prvo se preoblečeva, dava nase vse kar imava. Medtem pa Žiga že kuha juho. Že od prej smo dogovorjeni, da gresta s Pokljuke do Triglava z nami Medo in Jack. Pa ju sedaj ni, prišlo je do motnje v komunikaciji. Sam sem se že prej odločil, da sam ne upam na vrh. Vseeno je dolga noč za mano, pa za koleno nikoli ne vem kakšne bo volje. Če pa je kdo z menoj, je vse to lažje. In ker je moja glava ena posebna, zame večkrat nerazumljiva stvar, se ta kmalu odloči, da je bolje če prijateljev sploh ne bi bilo. Kar naenkrat si za vsak avto želim, da ne bi bil njun. Je pa res, da je od najinega prihoda minula že ura in da sem kljub vsem možnim plastem oblek čisto premražen. Njun klic me spravi v realnost. Sta že tukaj. Res sem v šoku. Če bi mi sama rekla, da mi ni treba z njima, bi bil takoj za. Da bi jima pa sam to omenil, pa ni bilo možnosti. Saj sem bil čisto dober, razen da se mi ni dalo. Onedva pa sta tudi prišla do Pokljuke, da bi nam pomagala. Zdaj naj jima pa rečem, da gresta lahko nazaj ali pa sama na Triglav? Sama gresta lahko vedno, tokrat sta prišla nam v pomoč.
Pripravim si nahrbtnik. Kmalu ugotovim, da sem pozabil jakno, ipod, sendviče, gele, očala, in najpomembnejše kratke hlače. Če mi jih ne bi posodil Jack, bi bil zvečer na Pokljuki dobesedno svinjska pečenka. Startali smo lepo počasi. Sam sem se takoj postavil na zadnje mesto. Zelo sem jima hvaležen, da sta me do vrha uvidevno vodila. Če bi izbrala kak hud tempo, bi me po moje hitro pobralo. Tako pa je šel Medo vso pot ravno tako kot mi je pasalo. Onedva sta se lepo pogovarjala, sam pa sem bil v ozadju tiho. Sem pa upijal njuno znanje. Mogoče se bo komu zdelo neumno. Ampak meni ogromno pomeni, da mi ni bilo potrebno nikogar pozdravljati, ter da lahko gledam samo v tla in hodim za njima. V bistvu samo prestavljam noge, glava pa je nekje drugje.
Prvi žarki malo pod Studorskim prevalom
Pri Vodnikovem domu nekaj pojemo. Potem pa se zakadimo proti Planiki. Bob Marley, CCR, … Na Konjskem sedlu se znova preoblečem, malo potelefonarim. Medtem sta Jack in Medo že naprej. Zato neumno pospešim in ju lovim. Do Planike pridemo skupaj, sam pa že čutim, da to ni bila najbolj pametna poteza. Že prvih nekaj metrov hoje po ravnem sem popolnoma povožen. Za nameček smo šli najprej proti Škrbini, pa potem obračali in bili po 15 minutah trpljenja (zame) na izhodišču. Potem sem do Malega Triglava komaj capljal za njima. Vsak postanek zaradi zastoja je bil pravi balzam. Prvič se mi je zgodilo, da niti slikati nisem mogel. Potem pa je gel prijel in do vrha sem bil kot prerojen.
Sam vrh pa. Katastrofa. Saj ni nihče kriv, vedno govorim, da vsak po svoje. Ampak zame to ni. Komaj smo našli nekaj prostora. Ne vem če smo bili 10 minut gor. Smo imeli pa srečo pri sestopu. Priključili smo se malo nasilni skupini, ki je poskrbela da smo kar tekoče prišli do Malega Triglava. Za navzgor pa je bila norišnica. Pri Planiki se tudi nismo zadrževali. Na Vodniku pa sem, začuda, dobil prvo kavo. Tudi to se je prvič zgodilo.
Sledila je samo še gor-dol pot do Pokljuke. Ki me je dobesedno presenetila. Zjutraj si nisem predstavljal, da smo naredili toliko spustov. Ampak, po tisti krizi sem bil do konca čisto dober.
Petra, Žiga, Ivo so nas že čakali z odličnimi makaroni. Pa mrzlim pivom. Ponavadi se nikoli ne zahvaljujem, naj bo tokrat izjema. Sandiju in Ivotu mislim, da se ni potrebno. Saj smo bili ekipa, in upam da bomo še. Moram pa se Žigu in Petri, ki sta skrbela za nas kot v hotelu. In nam s postajami krajšala dolgočasno pot. Pa Tini, ki nam je vmes nastavila sendviče in coca colo. Pa Medotu in Jacku. Brez katerih sploh ne bi šel gor. In ki sta mi bila v ogromno pomoč navzgor. Hahahahahah, kot na podelitvi oskarjev. Nazadnje pa še moji Petri, ki me je kljub najini 10. obletnici poroke pustila na pot. Verjetno si je mislila: ”Ta pobč je pa tko fejst, da se splača še 10 let počakat, da zalijeva to obletnico.”




Comments
Še enkrat čestitke Edo. Konec koncev tudi Ivotu. Sicer sem upal, da vama bo obema zneslo, a na koncu je tako zame še boljše. Ker Ivo ni prišel do konca in bo drugo leto nabit s kondicijo (zaradi triatlona) bo mogoče šel še enkrat z mano. Drugače grem pa sam. Enkrat bom sigurno prišel do vrha. Pa še enkrat svaka čast Baldiju in Petri. Postrežen sem bil bolje kot doma. Kaj naj rečem…vse je bilo idealno “dva Baldija”, vreme, Jaka in Medo. Upam, da še kdaj!
Fantastična izkušnja tudi zame. Edo si pa ob vsej tej utrujenosti pozabil vzeti pokljuške jurčke.
Fantje, svaka čast za doseženo, eni več eni pač manj – kolikor dopušča telo, čeprav glava želi več! Če bi bili vsi tako nezahtevni in nekomplikatorji, bi bil svet lepši!
PS: Baldi, naslednjo odpravo, več piva s seboj,za nagrado!! Ker ti fantje šele ko pridejo nazaj, postanejo zabavni! Ne moreš verjet temu pojavu! Po hoji v nedogled, po žuljih, nasmejani in dobrovoljni, kot da se ni nič zgodilo! Kapo dol!
Author
Jaz bom tudi šel. Obvezno. Samo bomo šli čez Radovno. Pa še Baldija se lahko tam kopata. Zdaj sta v ekipi.
Edo,
jaz bi tut enkrat šel, sam bova prej malo podebatirala, kako hitro hodite, pa tak.
Drgač ste pa legende. Bravo in čestitke vsem!