Žiga Balderman

Peter Biros,left,of Hungary fights for the ball with Slovenia's Ziga Balderman, during their Group B match, at European Waterpolo championship, Friday, Sep. 1, 2006, in Belgrade, Serbia. (AP Photo/Srdjan Ilic)

Žiga Balderman je bivši kapetan slovenske vaterpolo reprezentance, ter dolgoletni igralec Vaterpolo kluba Triglav. Čeprav je od njegove upokojitve preteklo že mnogo vode, pa sem že nekaj let poskušal zvedeti več o njegovi karieri. Mi ”nogometaši” smo od nekdaj vaterpoliste gledali nekoliko postrani. Sveto smo bili prepričani, da je na svetu samo in edino nogomet, tisto premetavanje po vodi pa bi obvladal vsak. Čeprav smo se srečavali vsak dan, se nismo niti pozdravljali. Nekako so se mi zdeli vzvišeni. Po koncu njihovih resničnih in naših namišljenih karier pa smo se počasi začeli zbliževati. In sem ugotovil, da so vsi enaki kot mi. Skoraj vsi so danes moji znanci, za Žiga pa moram skrušeno priznati, da je sedaj eden mojih najboljših prijateljev. Torej sva imela ogromno časa za debatiranje o športu. Zaključek je, da so trenirali kot psi, da so bili vrhunski športniki.

Tvoji začetki. Se spomniš prve tekme? Kdaj si ugotovil, da mogoče odstopaš, da bi lahko naredil kariero?

Prvih tekem se res ne spomnim. To so bila razna pionirska tekmovanja v Jugoslaviji. Včasih so bila ta prvenstva regijsko razdeljena. V severnem delu smo bili mi pa včasih Koper (če se je prijavil), Mladost, Medveščak, Primorje, Opatija. V generaciji sem že zelo zgodaj začel izstopati, da bi pa mislil da lahko naredim kakršnokoli kariero pa nikoli nisem razmišljal. Pa saj niti nisem imel ne vem kakšne kariere…mogoče za slovenske razmere je bila v redu…za evropske/svetovne razmere pa ni bila ne vem kaj.

Prvič si bil državni prvak z ekipo Triglava leta 1992. Do kdaj je potem vladal vaš monopol?
Prva dva naslova smo osvojili leta 1992 in leta 1993, naslednji 2 leti smo ostali brez, potem pa smo jih osvojili 12 ali 13 zapored. Tisti 2 leti je bil prvak Koper. Že leta 1993 smo postali prvaki za zeleno mizo. Koper namreč ni hotel odigrati tekme, ker bi jo morala soditi dva sodnika iz Kranja, Pičulin in Marinček.

Kdaj se je izoblikovala generacija Balderman, Štromajer, Peranovič, Hajdinjak?
V bistvu se je generacija izoblikovala iz najboljših posameznikov v več letih. Štromajer in Hajdinjak 1971 letnik, Peranovič 1972, Troppan in Homovec 1973, jaz 1976, Galič in Bukovac 1978, Nastran Matej 1979. Tako da iz vsake generacije je ven prišel eden, maksimalno dva igralca.

Zakaj ni na vidiku novih Baldermanov, Štromajerjev… ?
Ker otroci počnejo raje kaj drugega. Mi smo sploh poleti po treningu še dolgo ostali na bazenu, ko pa smo morali domov na kosilo smo po kosilu spet šli pred blok in igrali košarko, nogomet. Tega v dobi računalnikov, tablic in pametnih telefonov ni več.

Zakaj skoraj nihče od vas ni nikoli igral v tujini, za razliko od poznejše generacije (Nastran, Bukovac, Mertelj,…)?
Ko smo prehajali iz amaterskega v polprofesionalen način dela in ko so prišli rezultati so se tudi drugi klubi zanimali za nas. A ponudbe niso bile take, da bi jih sprejeli. Naša “starejša” generacija se je pač tako odločila oz. vsak posameznik se je tako odločil. Jaz lahko povem zase. Odločil sem se da bom doštudiral. Že tako sem rabil 10 let, če bi igral v tujini zagotovo ne bi nikoli. Sam sem imel par zanimivih ponudb a daleč od tega da bi bile tako ugodne da bi jih brezglavo sprejel.

670x420_ziga-balderman

3x za 1 gol prekratki za Ligo prvakov. Kaj misliš, da vam je manjkalo?
Definitivno nam je manjkalo težkih tekem. Na takih se naučiš zmagovati, pa tudi kakšen kvaliteten tujec bi zagotovo prav prišel. Na kvalifikacijah v Kranju smo bili najbližje. Za Bečej, ki je bil kasneje evropski prvak so igrali Šapić, Čirić, Uskoković. Šoštar.  Prvo tekmo smo dobili proti Ukrajincem. Drugo smo zgubili z Grki, zadnjo tekmo pa smo igrali proti Bečeju. Če zmagamo smo v Ligi prvakov (vsaj tako smo mislili). Igrali smo fantastično. Po rednem delu je bilo neodločeno, v podaljških pa smo vodili za en gol. 30 sekund pred koncem smo se ubranili in igralci Bečeja so nehali igrati. Nastran je tako prišel sam pred golmana. Popolnoma sam. Naredil je nekaj zamahov z žogo, potem pa jo vrgel na tribuno. Zakaj bi dal gol? Saj smo v ligi prvakov. Pozneje pa zvemo, da je štela skupna gol razlika in smo izpadli. Zaradi enega gola.

Vemo da vaterpolo ni najbolj prepoznaven šport. Ste bili znani v Sloveniji, Kranju?
Tisti, ki so spremljali šport, so nas v Kranju poznali. Smo bili prepoznavni. Če pa misliš, da bi šel v Ljubljano po Čopovi in bi me kdo spoznal, se pa prekleto motiš. Tudi privilegijov ni bilo nobenih. Le na fakulteti so mi šli resnično na roko.

2564bc75-8760-41e3-935b-ef324d3dd068Si imel kakega idola?
Mislav Bezmalinovič mi je bil včasih top igralec.

Tudi tvoj oče je bil vaterpolist, pa pozneje trener. Misliš, da bi bila tvoja kariera boljša, slabša brez očeta? Ti je bilo njegovo ime kdaj v oviro?
V oviro mi ni bilo. Mislim pa tudi da nikoli nisem zaradi njega imel kakšnega privilegija. Drugače me ne bi žal pokojni Bruno Silič vzel v prvo ekipo še zadnje leto ko je Triglav še igral v jugoslovanski drugi ligi in se uvrstil v prvo ligo, ki pa se nikoli ni odigrala in mi vseskozi govoril da bom zagotovo pristal v jugoslovanski reprezentanci.

Kako pomembno je vodstvo kluba, reprezentance? Ti je katero ostalo v pozitivnem, bodisi negativnem smislu?
Zelo pomembno se mi zdi. Najbolj mi je ostal v spominu Jenšterle pri reprezentanci in Kacin v klubu. Jenštrle je imel svetovne ideje in igralci smo bili relitvno dobro preskrbljeni (oprema, dobre priprave, pogoji dela). Ni pa se znal pogovarjati, ker je preveč vzkipljiv. Pri klubu pa je bila v času Kacina ekipa najboljša/najmočnejša.. Tudi finančnih težav ni bilo.

68177155-50f3-4f25-997d-8faaf04be24d

Koliko kilometrov ste običajno preplavali v pripravljalnem obdobju? Kako je zgledal recimo kak naporen trening?
V pripravljalnem obdobju tudi po 7-9 km na dan. Fizično smo bili najbolje pripravljeni, ko nas je treniral Bonačič a nikoli nismo plavali več kot 3 km na trening. Res je imel dobre in smiselne treninge. Mogoče niti ne najtežje ampak najbolj zanimive. Jovovič nas je enkrat vlekel v hribe na Kriško goro (vaterpolisti in plavalci ravno nismo za hribe, sploh pa ne v polnem treningu) nas zgoraj počastil s pasuljem in pivom, ko pa smo že mislili da smo se izognili popoldanskemu treningu je prižgal štoparico in rekel da imamo 45 minut časa da vsi stojimo na robu bazena. Trening v bazenu je trajal 25 minut a je vseeno pol ekipe na robu bazena bruhalo.

Egipt je bila edina tvoja vaterpolo epizoda, ki ni bila povezana s Triglavom.
Nek sodnik iz Egipta je poklical našega mednarodnega sodnika Margeto in ta me je priporočil. Odločitev je bila sicer težka. Neznana dežela, ljudje. Vse popolnoma drugače kot pri nas. Treninge smo imeli vedno ob 20:00. Seveda sem bil vedno pol ure prej na bazenu. In tam ostal sam vsaj do 22:00. Nikoli nismo v vodo skočili pred 23:00. Vsakič sem si rekel, da naslednji dan pridem vsaj uro pozneje. Pa se potem vprašal, kaj pa če bodo danes točni? In zopet čakal tri ure. To je bilo leta 2004. Igral sem za klub Zamalek. Tam sem igral 2 meseca. Kvaliteta igranja je bila precej nižja kot pri nas. Še vedno sem upal na igranje v kakem evropskem klubu. Pa je potem prišla nesreča. Sicer so me potem še klicali v Egipt in Savdsko Arabijo, ampak se nisem odločil. Sem pa zaslužil v teh dveh mesecih toliko kot pri Triglavu v celem letu. Ni mi žal za Egipt.

63f12961-37f2-4de9-9160-a65cb58c6393

Kot si že omenil. Leta 2005 si na pripravah z reprezentanco doživel težko prometno nesrečo.
Z dovoljenjem trenerja smo štirje soigralci šli na pijačo v mesto. Ko smo se s taksijem vračali v hotel se je v nas zaletel drug avto, ki je “baje” šel skozi rdečo. Avto je bil tako razbit da so nas morali gasilci zrezati iz njega. Jaz sem najbolj nastradal. Imel sem srečo, da je bil Klinični center praktično zraven kraja nesreče.. Počila so mi jetra, razstrgal žolčnik katerega so morali odstraniti in imel sem zlom desne lopatice. Po dneh preživetih na intenzivnem oddelku me je helikopter slovenske vojske prišel iskati v Beograd in zdravljenje sem nadaljeval v Kliničnem centru v Ljubljani, kjer sem bil še približno 10 dni. Mislim, da sem bil takrat v življenjski formi, zato sem tudi preživel. Ampak s sanjami o kakšnem odmevnem prestopu je bilo nepreklicno konec. Moram pa povedati, da se mi od tedaj, torej že 11 let primer vleče po sodišču.

Letos si se udeležil triatlona (ekipno) na Bledu, kjer si plaval. Si se za tekmo posebej pripravljal, koliko?
Za to tekmo sem imel izredno željo, da se vsaj malo pripravim. Računal sem, da grem vsaj 20x plavat v bazen in da vsak dan na morju preplavam vsaj 500 m. Žal nič od tega nisem izpolnil. Sem pa bil celo 2x v bazenu in to po 7 letih.

Najbolj smešen trenutek v vaterpolu?
V Nici na kvalifikacijah za Ligo prvakov so nam ponoči popolnoma izropali avtobus. Vse so pobrali le moja bunda je ostala. Joj kako sem si želel da bi tudi mojo bundo odnesli. Sicer pa je bilo zgodb-anegdot veliko v tem času.

Najboljša postava proti kateri si kdajkoli igral?
Jugoslavija je tako kot Slovenija svojo pot začela v C skupini (kot hokej je bilo včasih). V Kranju so bile kvalifikacije za B skupino in Jugoslavija je prišla na te kvalifikacije v najmočnejši postavi na čelu z Igorjem Milanovičem in Aleksandrom Šoštarjem. To je bila definitivno najboljša in najbolj občudovanja vredna ekipa proti kateri sem kdaj igral.

balderman_1

Najboljši soigralec? Zakaj?
Primož Troppan. Ker je bila naša igra osnovana tako (oziroma cela jugo šola je vedno temeljila na centrih). Na koncu, ko sva ostala skoraj sama od starejše generacije sva v miže lahko igrala skupaj. V bazenu sva se res razumela.

Kdo je bil najtrši nasprotnik od slovenskih igralcev?
Jernej Seljak.  Ker je bil izredno hiter plavalec in fizično zelo močan. Na žalost pa je bil v Mariboru sam in se ni imel od koga učiti.

Proti kateremu nasprotniku si najtežje igral?
Definitivno Madžarska. Oni so nekaj takega kot “Nemci v nogometu”. Ne odnehajo. Če čutijo, da te lahko premagajo za 5 golov, bodo poskušali zmagati za 10.

1d01e257-0750-4f13-a011-176e4f99fc15

Najboljši trener?
Jovović Dejan. Imel je nenormalen občutek za odnose v ekipi. Imel je strašno avtoriteto, vseeno pa je dopuščal sproščenost ko je bilo to potrebno. O kvaliteti in znanju pa o trenerju ki je slovensko reprezentanco zapustil zato ker so mu ponudili mesto pomočnika v srbski reprezentanci ni treba izgubljati besed. Za mene je bil popoln trener. V dobi, ko je bil on trener, sem bil sam kapetan reprezentance in mogoče zato tako mislim. Zame je bil idealen trener. Škoda ker ni ostal dalj časa.

Najslabši trener?
Željko Tonković Ni imel svoje vizije. Izgubljal se je v odnosih do igralcev. Prej je bil trener Olimpije, kjer so bili mladi neizkušeni fantje in njih je lahko motiviral, jih vodil. Imel je smešne metode motivacije, ki pri nas Triglavanih, ki smo nekaj že dali skozi niso prišle do učinka.

Prednosti, slabosti? Meni osebno nikoli ni bilo jasno kako daš lahko toliko golov? Vedno se mi je zdelo, da se ti je posrečilo. Šele kasnej sem ugotovil, da toliko golov pa le ne more biti plod sreče.
Se strinjam. Imel sem najslabši šut v klubu in v reprezentanci. Prav tako sem bil najslabši plavalec. Met je bil izredno čuden. Zaradi slabih nog sem ležal na vodi. Strel je bil mehak, mogoče se je včasih žoga odbila od vode. Vsi so vedeli, kam bom streljal, pa sem vseeno dal ogromno golov.

ccd3a1f4-ec7d-4838-a3cd-80a02fb58d96

Še anekdota za konec.
Na prvem evropskem prvenstvu v Firencah smo izgubili vse tekme do zadnjega dne, ko bi morali igrati za 11. mesto. Dva dni pred tekmo smo šli v star del mesta in se ga močno napili. Trenerja Štirn in Balderman sta na recepciji gledala kateri ključi so na recepciji. Nekaj nas je prišlo tako pozno (zgodaj), da sta obupala in odšla spat. Naslednji dan naj bi bili prosti. Ampak nas je trener nagnal na trening. Potem pa nas je večina spala do naslednjega jutra, ko smo imeli že dopoldan tekmo z Nizozemci. Popolnoma neobremenjeni smo jih dobesedno razbili. Hajdinjakova tekma življenja. Dal je gol iz sredine in potem še dva z desetih metrov. Štirn je bil tako navdušen, da je pozabil na vse grožnje s kaznimi.

Pa še ena. Leta 1994 sva šla s Peranovičem na morje v Supetar na Braču. In sva gledala kako lokalni fantje igrajo vaterpolo. In sva vprašala, če se lahko pridruživa. Tako sva vsak dan igrala z njimi, odigrala sva tudi eno tekmo. Lepo odšla domov. Potem pa dobim telefonski klic. Župan Supetarja in predsednik vaterpolskega kluba Supetar. Da imajo nek prestižni turnir. Nagrada pa je pomol. Plačal nama je prevoz z Rijeke do Supetarja, hotel, na koncu pa nama je dal še nekaj denarja. Turnir smo osvojili. Ker sva bila reprezentanta Slovenije sva igrala pod izmišljenimi imeni. Peranovič je bil Tim Bezmalinovič, jaz pa Ante Jakšič. Še danes pa imajo v Supetarju ta pomol.

75b695e0-ba5d-4897-85ab-d822c393114d