
Grad Strmol spada med redke slovenske gradove, ki so v vsej svoji zgodovini ohranili slovensko ime. Leži na obronkih Dvorjanskega hriba, v bližini Cerkelj. V 13. stoletju so se tu naselili vitezi Strmolski, od koder tudi ime. Vedno sem ga gledal od daleč. Zato je bil še toliko bolj skrivnosten. Sploh po tem, ko sem slišal grozovito zgodbo o najbolj znanih lastnikih, ter o tem da naj bi tudi strašilo v njem. Je eden dveh slovenskih gradov z originalno opremo. Prejšnji teden sem zasledil, da organizirajo vodene oglede. Vseskozi je bil grad bolj zaprtega tipa, zato odločitev ni bila težka. Včeraj sva zamudila kakšno minuto in ostala kratkih rokavov, danes pa le prišla na svoj račun. Mogoče še bolje, saj sva bila edina. Na voljo nama je bila prijetna voditeljica in ves grad.

O zgodovini gradu, ki jo je glede kakšnih napadov odnesel odlično, ne bi razpredal. Malce bom povzel le zgodbo zadnjega zasebnega lastnika, ki se naju je močno dotaknila. Seveda je to le povzetek. Kdor bo hotel kaj več, bo kliknil na eno izmed spodnjih povezav, ali pa si prebral knjigo Draga Jančarja To noč sem jo videl (Kresnikova nagrada 2011, najboljša tuja knjiga v Franciji leta 2014). Ravno v tej knjigi opisuje zadnja leta zakoncev Hribar in njun tragičen konec. Podatke za ta čudovit roman pa je črpal v besedilu Marije Cvetek, ki je zbrala ogromno podatkov o predvojnih in medvojnih dogodkih na strmolskem gradu (spomini Vilme Mlakar, ki je na gradu službovala med leti 1939 in 1946).

Rado Hribar je bil prijatelj tedanjega lastnika Gradu Brdo pri Kranju, Pavla Karađorđevića. Le ta ga je verjetno tudi navdušil za nakup Gradu Strmol. Po rodu je bil Rado iz znane ljubljanske družine tiskarja, industrialca, politika Dragotina Hribarja. Njegova mati pa je bila iz družine tovarnarjev slaščic Franca in Josipine Šumi (bonboni Šumi). Bil je velik estet, ni pil kave, vino pa samo toliko da je pokril dno. Zgodaj je hodil spati, zato je za svoje goste zgradil poseben prostor, da ga niso motili. Rad je imel živali. Svojega psa Kadija je pokopal za gradom na pasjem pokopališču, kjer je imel vsak pes svoj kamen. Njegovo glavo je dal vklesati v v bel kamen, ki je vdelan nad kaminom v salonu. Imel je svoj avion, enega je celo skonstruiral. Čeprav sploh še ni imel prototipa, mu je v pariškem aero klubu uspelo prodati 142 (po nekaterih virih 149) teh letal. Ko se je rusko letalo zaletelo v umobolnico v Polju pri Ljubljani, kjer je bilo letališče, je predlagal novo, na Brniku. Zaradi ogromnih jurčkov, ki so rastli v okoliških gozdovih, so kmetje ustavili gradnjo, do katere pa je potem vseeno prišlo po vojni. Poleg tovarne Šumi je imel v Srbiji rudnik, trgoval je z delnicami…
Kamin z vklesanim psom

Njegova žena, ki se je podpisovala Xenia, je bila prav tako nekaj posebnega. Njen ded je bil najbogatejši Slovenec. Bila je prva jugoslovanka s pilotskim izpitom. Z Radom se je poročila zelo mlada. Na skrivaj, nekaj časa sta živela vsak po svoje. Ker je imela rada konje, ji je Rado priskrbel učitelja jahanja, srbskega oficirja Glišiča. Seveda že veste kaj sledi. Ljubezen. Rado je s svojimi vezami poskrbel, da so Glišiča premestili v zakoten kraj v Črno goro. Pa ni pomagalo. Ksenija je šla z njim in se tudi poročila. Tam je živela bolj skromno. Rado je še vedno upal, da se vrne k njemu. Celo sobo je opremil posebej za njo, ter jo prepričeval v vrnitev. Uspelo mu je.
Soba za Ksenjo (po tedanjih običajih sta spala v različnih prostorih)

Vse do prezgodnje smrti sta potem živela skupaj. Oba sta imela rada živali. Ksenija je imela celo krokodila, katerega je na vrvici vodila po Ljubljani. Ta je po incidentu, ko je med kopanjem ugriznil Rada, končal nagačen. Bila sta izredno družabna. In dobra gostitelja. Rado pa mecen mnogim. Slovenskemu pianistu Ivanu Noču, pa slikarju Božidarju Jakcu, ter še mnogim drugim. Med drugim je bil zaslužen za izgradnjo prve skakalnice v Planici, zaposlene je imel domačine…

Med vojno sta skušala čimbolj mirno pluti med obema ognjema. Ker je bil poslovnež je imel stik z nemškimi oblastniki, jih tudi gostil.

3. januarja 1944 je pred grad prišlo 10 partizanov. Čeprav je veljala prepoved vstopa jih je Rado spustil v grad. Ker je podpiral OF in pomagal partizanom, je bil prepričan, da se jima ne more nič zgoditi. Kljub temu, da je večer prej dobil obvestilo naj se umakne v Ljubljano, saj ga bodo prišli iskat. Partizani so pobrali kar je bilo vrednega in Rada ter Ksenjo odgnali proti Štefanji gori. Vsi so bili zelo mladi člani Kokrške čete, ki so jih dva meseca pripravljali na likvidacijo. Vest o smrti se je žalostno širila po okolici. Ker so ju imeli radi, je na dan prišlo mnogo podatkov., čeprav je protikomunistična oblast zanikala grozodejstvo. V pijanosti so mnogi izmed udeleženci priznali grehe. Vseh devet (ena je bila ženska) je posililo Ksenjo. Spet eden je priznal, da se mu ni ljubilo izkopati dovolj dolge jame in ji je raje polomil noge. (Radov nečak je na sodišču dosegel oprostilno sodbo, ob otvoritvi spominske plošče pa se mu je za krivico javno opravičil predsednik Borut Pahor)

Po vojni so grad obiskovali narodni heroj Ivan Matija Maček, Edvard Kardelj je tu okreval po operaciji želodca, tu so bili še Vida Tomšič, Boris Kidrič, Moša Pijade in drugi (grad je bil počitniški dom za najvišje na oblasti).
Danes v gradu poteka mnogo dejavnosti. Vse sobe so namenjene tudi gostom. Če me želi kdo počastiti bo plačal od 360 eur dalje. Zraven so naredili prijetno kavarno. Na voljo so igrala za otroke, organizirani rojstni dnevi, konference, sprehodi po okolici.
Besedilo po katerem je nastal Jančarjev roman