Hruški vrh, Dovška Baba, Koprivnjak

Sunday , 14, February 2021 Leave a comment

S cmokom v grlu začenjam današnji zapis. Medtem, ko smo vriskali v brezskrbnem vijuganju, se je le streljaj od nas odvijala tragedija. Niti neprestan zvok helikopterja nas ni motil v naši brezskrbnosti. Šele doma nas je ujela tragična bilanca prelepega dne. In ja, gore so življenje, sreča, žalost, veselje, solze,… in na koncu tudi smrt. Zato še posebej žalosti, težko najdem besedo, ki ne bi bila posebej žaljiva, za nas Slovence, ki se ob gorskih nesrečah čutimo poslane kot razsodnike. In se ne da bi pomislili na udeležence, ter svojce, vsedemo za računalnik, in v vsem neznanju udrihamo po žrtvah. Tisti, ki ne čuti gora, ne bo nikoli razumel. Lahko pa ohranimo dostojanstvo. In poskušamo vsem udeleženim vsaj malo olajšati pot, ki jih zopet vodi do sonca. Zato naj bo ta zapis humorna popotnica žrtvam k novim snežnim belinam. 

                                                                           Srečno nekje tam
Število prijavljenih na današnjo turo je bilo večje kot običajno, zato smo sklenili, da se vsi dobimo v Radovljici ob osmi uri, potem pa gremo naprej. Ker pa je bil med prijavljenimi tudi Luksi alias Frenki alias Francoski alpinist, se mi je že takoj zazdelo, da bo načrt nekje počil po šivih. Saj ne, da človeka nimam rad, dober je kot kruh, vsak dogodek z njim je doživetje, Ampak kaj, ko je človek odkril peto dimenzijo. Tako že pred startom pošljem Šparovcu sporočilo: ”Dobro, da sem spoznal Luksija, tako vsaj vem, da sem lahko živčen”. Kot že rečeno,  ob 8:00 smo zmenjeni v Radovljici, midva pa nekaj minut čez osmo sredi Kranja njegov avto priklapljava na akumulator. ”Vse bo ok.” ”Daj pokliči Markota naj malo počakajo”. Seveda sem ga, vendar naj kar grejo naprej. Luksi se seveda potem odpelje z avtom, normalno, da ga malo razvozi. Čez dobre pol ure pride nazaj s krofi. Kako si lahko hud na takega človeka.Počasi v Radovljico, kjer naju čaka Šparovec. Verjetno si mislite, da si zmišljujem, da sem ustvaril izmišljen lik. Da je zgodba boljša. Ampak ne. Čista resnica. Na parkirišču pred Lidlom Luksi izgine. Le kam gre sedaj? Vrne se s sankami, otovorjen pa je še z nekaj cunjami, pa tisto plastično lopatko ima za sankanje. Sploh ga ne vprašam, od kje mu to. Vse natovorimo v avto in se odpeljemo proti Plavškem rovtu, ki je današnje izhodišče. Še malo naprej parkiramo na zadnjem parkirišču pred znakom za prepovedan promet. Dobri dve uri po predvidenem startu lahko začnemo.

Snega ni več veliko, se pa z malo trme da takoj na smuči. Ceste je nekaj kilometrov, potem pa gre pri zadnji kmetiji pot levo v gozd. Smučina je lepo potegnjena vse do Hruške planine. Hruški vrh je sedaj pred nami. Nanj gremo lahko desno čez sedlo Rožca, ali pa naravnost navzgor. Odločimo se za krožno varianto, torej sedaj naravnost, vrnili pa se bomo preko sedla Rožca. Pot vrhom nas čaka ogromna napoka. S Šparovcem greva naprej peš, Luksi kot najbolj izkušen pa si pot utira na smučeh. Napovedan je bil močan veter. Ki pa ni konstanten, ampak piha v sunkih. Tako je ponekod prijetno toplo, spet drugod pa strupeno mrzlo. Na vrhu Hruškega vrha si ogledamo nadaljnje možnosti.

Luksi je za direkten spust z vrha, nama pa se zdi teren kložast, trd, zato prevlada najina. Kar na psih se spustimo na greben proti Dovški Babi. Sam tu naredim napako, ki me je naslednjih nekaj ur opominjala na mojo neumnost. Nisem se oblekel, naredil pa sem tudi nekaj slik, seveda brez rokavic. Sploh je bilo danes tako mraz, da ne pomnim kdaj sem tako malo slikal. In še to vse na brzino. Res niso bili pogoji za slikanje. Kulisa pa že pred tem nora. Tudi greben je dolg, razgleden. Ampak kaj, ko nas vse tako zebe. Že prej smo si ogledali smer spusta. Nekih 100 višincev pod Dovško Babo zapustimo greben, ter se namestimo ob edinem malo večjem objektu, drevesu ali grmu nedoločljivega imena. Nudi pa nekaj zavetja. S Šparovcem najprej iščeva telefon, ki ga je nekdo zgubil, potem pa je že čas za odhod. Veter brije, vendar Luksija ne moti. Človek mora pač opraviti svoj meditacijski obred. Spust pod Koprivnjak je čista poezija. Puhec, nezvožen teren, noro.

Medtem, ko čakava Luksija, se odločiva da greva še enkrat gor. Spust je bil pač tako dober, da ga je treba ponoviti. Luksi kot zadnji pač nima možnosti odločanja. Vmes ima Šparovec težave s kožami, zato gre pod isto drevo kot smo bili prej, sam pa grem do Dovške Babe, da ne zmrznem v čakanju. Smuka z Babe ni bila dobra, vse spihano. Vmes srečam Luksija, ki gre tudi na Babo, kar podaljša zmrzovanje za nedoločen čas. Tudi Šparovec se vmes spusti, saj tudi njega zebe. Zopet fantastična smuka, in zopet čakanje. Ko pride Luksi, sem zopet tako zmrznjen, da grem naprej. Tokrat proti Koprivniku, ki tudi obeta odlično smuko. Na sečo imam tudi sam tokrat težave s kožami, ki me toliko zamudijo, da me oba prehitita.

Tudi tod je smuka nora. Spustimo se do Planine Rožca. Neverjetno, vse kar smo smučali v Avstriji je bil puhec. Čaka nas še vzpon do sedla med Hruškim vrhom in Klekom, ki se tudi imenuje Rožca.

Od tam pa spust do planine Hrušica, kjer se priključimo na pot, ki smo jo prehodili zjutraj. Čimveč skušamo smučati po gozdu, ki nudi še vedno dobro smuko. Tudi potem, ko smo na cesti, večkrat zavijemo v gozd. Do avta pa ne gre, Šparovec obupa nekaj metrov pred, sam pa še kakšen ovinek prej. Luksi pa, ker ima nove smuči, še sedaj hodi. Resnično, tura za anale. Tokrat sem se razpisal o Luksiju, o Šparovcu pa dokler se ne poroči samo skrbno izbrane besede. Nikoli ne veš, kdo bo to bral.  PS. Moram pa vsaj malo pohvaliti Luksija, da bo šel še kdaj z menoj v hribe. Včeraj, v ekstremnih razmerah je izumil strojenje. To je postopek, ko psi ne gredo več na smuči. Nežno jih valjaš po robnikih, ki ne smejo biti preostri. In psi so zopet za uporabo. 

SNEŽAK

STRAVA