Krn (2244m)

Tuesday , 9, March 2021 Comments Off on Krn (2244m)

Večini ljudi se bo letošnja zima vtisnila v spomin kot čas kolektivne norije. In ko bodo čez dvajset let svojim vnukom pripovedovali o tem kot nekaj nepredstavljivega, se bodo nekje v ozadju ljubiteljem turnega smučanja rahlo orosile oči. Letošnja zima je definitivno polna presežkov. Razmere, ki se kar ne nehajo. 

Krn je najvišji vrh Krnskega pogorja. Lepotec nad Sočo. Z lepimi razgledi, pisano zgodovino. Vendar tako daleč. Za nas Gorenjce, ki imamo gore dobesedno pred vrati in smo zavoljo tega razvajeni. Ampak želja vsakega turnega smučarja. Je pa tudi nevaren, poleg Grintovca sigurno v vrhu po davku, ki ga je terjal. In z ne prav dolgo sezono, ki omogoča dokaj varen vzpon, za povrh pa še ugodno smuko. Dobra dva tedna nazaj je bilo po pripovedi domačinke v enem dnevu več kot 100 plazov, čez dober teden pa bo treba precej hoje, da se bo prišlo do snega.

Zatorej sem od srca hvaležen Alenki Lužnik , ki nam prijazno poda informacije iz prve roke. Štirje se navsezgodaj odpravimo na pot čez Petrovo Brdo, Tolmin, do idilične vasice Krn, ter še malo dalje do Planine Kuhinja, ki bo izhodišče današnje ture. Krn od daleč zgleda še bolj veličastno, kot smo si ga predstavljali.

Začetek je kopen. Nekih 10 minut je do snežnega jezika, ostanka gromozanskega plazu, ki nam bo omogočil smuko skoraj do avta. Kajti vse okoli je že kopno. Potem pa še dobrih 15 minut hodimo po travi, saj je jezik močno pomrznjen. In ravno prehod čez snežni jezik, še brez derez, je bil tudi najtežji del današnje ture. Izredno previdno smo prehodili ta del, potem pa je sledila dolga prečka do sedla med Krnom in Kožljakom. Z Romanom sva si že prej nadela dereze in cepin, Marko in Matjaž pa se tu odločita za varnejšo varianto. 

Od tod se že vidi Gomiščkovo zavetišče. Dokaj blizu zgleda. Iz zapisov pa vemo, da videz vara. Pa še kako. Od sedla pa do vrha je nekih (upam, da se ne motim) 900 višinskih metrov približno enakomernega naklona. Kar pomeni, da je po pol ure hoja vrh še vedno enako oddaljen. Vsi imamo predvsem problem v glavi. Roman kasneje pove, da si je izbiral kratkoročne cilje, Marko je vsake toliko časa delal ovinke, sam sem delal 200 korakov, pa potem počival, Matjaž pa ni hotel deliti svoje travme. Nekaj naredi tudi sonce, ki močno pripeka. Ki pa je kljub temu dobrodošel, saj bo nekoliko omehčal podlago. In ravno ta streha je nevarna, saj vsak padec pomeni dolg padec, nikjer ni možnosti ustavitve. In če je še trdo, je potrebno biti še bolj previden. 

Vidimo, da ima večina podobne probleme. Razen domačini, ki imajo očitno ta vzpon v krvi. Sam se še dobro spomnim lanskega Krna v kopni sezoni, ko se mi je še spust vlekel. Vendar vse mine, kot bo tudi korona, in utrujeni pridemo do Gomiščkovega zavetišča, ene izmed najbolj kontroverznih potez fašističnega režima. Sprva je bil postavljen kot spomenik Albertu Piccu, leta 1951 pa dokončno spremenjen v planinsko kočo, ter kot tak začel služiti planincem. Na propagandni objekt fašističnega režima pričajo samo še ploščad z ostanki stopnišča, ter očem skriti betonski orli, ki ležijo na melišču pod kočo. 

Gomiščkovo zavetišče nekoč kot spomenik
Gomiščkovo zavetišče danes

KRN

PONOSNO STOJIM

SE OD NEKDAJ ŽIVLJENJA VESELIM

OD KAR JE NESMISELNA VOJNA ODŠLA

SE NIČESAR NE BOJIM

ME SOČA HLADI

NAD MENOJ PA TRIGLAV BEDI

DRAGI OBISKOVALEC

LE PRIDI ŠE TI

DORODOŠLI STE VSI

(neznani pesnik, 1924)

Sam bi šel takoj na vrh Krna, ter potem počil pri zavetišču. Pa nas domačini, s katerimi smo že našli skupen jezik, prepričajo, da bomo smučali z vrha v smeri Batognice, ne pa mimo zavetišča. Zatorej si vzamemo nekaj minut. Nato pa počasi krenemo na ne najbolj prostoren vrh. Razgledi čudoviti, je pa prvič danes čutiti zimo. In ne preostane nam drugega, kot da končno snamemo dereze, ter stopimo na smuči.

Čaka nas 900 višincev neprekinjenega smuka. Pa potem še kakih 300 višincev. Strinjamo se, da tako dolge flanke še nismo smučali. Zavoljo mraza na vrhu je prvih nekaj zavojev po trši podlagi. Potem pa se začne veselica. Pomladanska smuka, srenec, omehčan sneg na trdi podlagi. Od vrha do tal. 

Seveda ne presmučamo vsega naenkrat. Kot prvo, nismo zmožni. Kot drugo se vsake toliko časa ustavimo. Usklajujemo. Lažja varianta je smuka prečno do sedla, od koder smo prišli na vrh, lahko pa smučamo direktno navzdol. Zato je potrebno najti prehode. Zgoraj smo se držali bolj desno, saj je bil na levi strani napihan sneg. Strmi grapi, ki nas bi pripeljala na spodnji del, pa se tudi ognemo, saj nam ne zgleda najbolj varna. 

Vsekakor pa vsi uživamo. In vsak po svojih sposobnostih iščemo strmejše oziroma položnejše dele. V spodnjem delu pa si že vnaprej izberemo dele, ki nas bodo pripeljali čim bližje avtu. Kljub temu pa nas čaka del, kjer moramo peš. Dobra minuta. Potem pa še zadnji del, že zgoraj omenjeni snežni jezik, ki nas pripelje na cesto med planino Kuhinjo in planino Zaslap. Od koder smo streljaj oddaljeni od avta.  

Da pa tura ni končana, dokler Debela Berta ne zapoje, pa dokazuje povabilo domačinov, da gremo k njim še na kavo. Kot vodja današnje odprave, in slepi sledilec delovanja Toneta Škarje, brez možnosti demokratičnega odločanja, ukažem premik do Alenkinega sveta. Idilična hišica pod ostenjem Krna vabi ljubitelje narave, miru. Dodana vrednost pa je še možnost vodenih tur, paketi za družine, za otroke pohodi z lučkami, ogromno znamenitosti v okolici. Skratka za vsakega nekaj. Zase sem že našel kombinacijo kolo-hribi. Priporočam pa tudi ostalim (info@alenkinsvet.si). Po kavi, čaju, štrudlu, ter kravjemu siru chefa Davida, pride čas za odhod.                                         

                                                                           Alenkin svet

Polni vtisov stežka zaspimo, meni pa že brenči v glavi Vrh nad Peski, Vrh nad Peski, Vrh nad Peski. 

VIR:

PRENOČIŠČA

STRAVA 

SNEŽAK