Vrh nad Peski (2176 m), Batognica (2164m), Krn (2244m)

Sunday , 27, October 2019 Leave a comment

Všeč mi je kadar Aleš v svoje roke prevzame kakšen gorski izlet. Vem, da bom videl nekaj novega, zvedel pa še več. Niti, da se mi ni potrebno obremenjevati z ničemer, razen da sem. Sicer so take ture bolj poredke, pa zato toliko slajše.

Prvoten cilj je bil Kukova špica, ki se mi izmika že skoraj desetletje. Tokrat je kazalo drugače, dokler ni Alešev msg:” Bi koga motilo, če gremo namesto na Kukovo špico na Rdeči rob, Lužnico, Batognico in Krn?’’ Kukovo špico zopet potisnil nazaj v čakalno vrsto.  

Pridruži se nama še Ivo in preko vasi Krn do izhodišča na Planini Kuhinja prispemo tam okoli 9 ure. Čeprav je že skoraj november, pa letošnje visoke temperature omogočajo lahkotnejša oblačila. Prvih nekaj minut mimo Planine Kašina do Planine Leskovca mine v klasičnem začetniškem otipavanju. Dolgo že nismo bili skupaj, zato je potrebno nekaj vprašanj iz kurtoazije. Ko pa prve kaplje potu najdejo pot na plano, pa smo že v temi, ki nas spremlja do konca tega čudovitega dneva. Filozofsko smo se lotili naših duš, kam gredo, oziroma bodo šle, ko umremo, se bomo še kdaj vrnili na zemljo in podobne neumnosti. Seveda smo se pogovarjali tudi o pametnejših stvareh, vendar smo se vsakič  vrnili k našim dušam. Sam sem danes za spremembo samo poslušal. Kaj mi je pa preostalo drugega? Imel sem strokovnjaka iz prakse, strokovnjaka iz teorije, in moje govorjenje bi samo podrlo balans.  Kadar ju imam dovolj, za malenkost upočasnim korak in se prepustim razmišljanju, kako trdo je življenje tu na teh planinah, pa tudi v vasi Krn. Mestni ljudje smo navajeni, da imamo vse na dosegu roke. Tukaj je zgodba popolnoma drugačna. Vse zgleda tako romantično na prvi pogled. V resnici pa je skorja zelo trda.

Ob steni Maselnika se strmo dvignemo do doline pod Rdečim robom, kjer prvič pride do strokovne Aleševe razlage, kako in zakaj je nastal  Rdeči rob. Nekaj minut nas nato loči do naslednjega vrhunca, jezera Lužnica, kjer zopet sledi temeljita razlaga. Tu se že vidijo ostanki nesmiselne morije, tako lep kraj po eni strani po drugi pa tako krvav. Še v jezeru si lahko ogledamo ogromno opomnikov 1. svetovne vojne.

Jezero Lužnica

Sledi zmeren vzpon do sedla Prag, kjer si privoščimo kratek oddih. Še prej si ogledamo nahajališča fosilov. Tukaj se šele zedinimo, da gremo najprej do Vrha nad Peski, potem pa čez Batognico na Krn. Na tem mestu, kjer smo sedaj, nam je sicer bližje Batognica. Če pa želimo na Vrh nad Peski, bomo morali kasneje priti na isto točko. Ker Peski niso bili v planu pred turo, se niti nismo pripravili nanj. Internet ne dela, zato nam pride še kako prav Aleševa aplikacija, iz katere razbere, da gremo vsaj krožno lahko na Vrh nad Peski. Redko kateri gori se ime tako poda. Vse je en sam kamnolom, ko hodiš proti vrhu se ti na trenutek dozdeva, da se bo vsak hip vse skupaj podrlo. Pobočja Vrha nad Peski prečimo proti koči na planini Razor, po približno 10m minutah pa se levo obrnemo proti vrhu. Na vrhu nas pričaka maketa Aljaževega stolpa. Nisem pa nikjer našel podatka, čemu je njen namen. Po drugi, še bolj podrti strani se spustimo nazaj do Praga. Kot bi hodil po puščavi.

Batognica in Krn z Vrha nad Peski
Maketa

Sledi meni težko pričakovana Batognica. Kar nekaj sem prebral o težkih bojih, ki so se odvijali tukaj. Pa je vseeno vse skupaj mučno. Kamor koli pogledaš ostanki nesmiselne morije. Rovi, železje, kaverne. Nekaj let so tukaj Avstrijci in Italijani strateško varovali pozicijo. V kakšnih razmerah si težko predstavljamo. Na dan mi privrejo prijateljeve besede: ”Vsak je svoje sreče kovač.” Kakšen nesmisel. Kakšen kovač je bil lahko ubogi Slovenec, ki se je rodil tam okoli leta 1900. Če je na dan privekal na naslovu Soška ulica 14b, je na zahodnem delu Batognice jedel makarone, če pa se je rodil 50km stran na naslovu Podbrdo 7a, pa je nekaj 10 metrov stran od svojega rojaka jedel avstrijske konzerve (isto velja danes za otroke v Siriji,…). Obema pa je bilo skupno le to, da si želita samo preživeti. Italijani so potem skopali rov pod Avstrijci, ter vanj dali razstrelivo. Po naključju so rov odkrili Avstrijci, naredili novega, italijanskemu dodali še svoj eksploziv in 4000 kg razstreliva je leta 1917 vrh znižalo za nekaj metrov.  Počasi se sprehodimo po samem vrhu potem pa se začnemo spuščati proti Krnski škrbini. Vmes nas čakajo še stopnice, narejene seveda za časa vojne, na sedlu so vidni ostanki italijanskega topa. Skratka, ena atrakcija za drugo.

Vrh nad Peski z Batognice
Ostanki eksplozije na Batognici

Do vrha Krna nas loči še nekaj minut prijetnega vzpenjanja. Razgledi so fantastični. Zopet v glavni vlogi Aleš. Kar po vrsti se sprehodi po vrhovih. Spustimo se do Gomiškovega zavetišča, kjer si na soncu privoščimo daljši odmor. Sledi zadnji, po pravici povedano najdolgočasnejši odsek. Spust s Krna do Planine Kuhinja. Vseskozi je viden cilj, pozna se tudi že utrujenost, pot je ravno prav strma in gruščnata, da je potrebna stalna previdnost. Pa tudi to mine, kot bo naše življenje. Tisti najbolj pridni bodo končali z življenjem na Zemlji, sam pa upam, da se vsaj še nekajkrat vrnem.

Krn

STRAVA

SOŠKA FRONTA