Špik Hude Police (2420m)

Monday , 28, October 2019 Leave a comment

Poletne jeseni nikakor noče biti konec. Če smo že v četrtek vzdihovali nad idealnim vremenom, kaj potem reči za danes? Slikar Bojan bi znal s svojim čopičom dočarati barve, ki jih z besedami ne znamo. Zadnji dnevi oktobra, ko bi morali po vseh pravilih oblečeni za pečjo tarnati kdaj bo že konec zime, mi pa v kratkih oblačilih. In to, razen na vrhu, ves dan. Za nameček je bilo trem četrtinam današnje ekspedicijske odprave prevroče. Želeli so si nekaj vetra, sence. Pa ni šlo. Mesec dni nazaj, ko smo začeli s teoretičnimi pripravami na ta izlet, in se jim niti sanjalo ni, da obstaja možnost vročinskega vala, so si želeli lepo vreme, ne pretežko pot, kozoroge in razglede. Torej, vse kar je bilo zapisano v pogodbi, so tudi dobili. Kar pa se tiče vročine, lahko rečemo samo: ”Po toči zvoniti je prepozno.” Bo potrebno čez 7 let, ko bomo zopet odšli nad 2000 metrov, pogodbo temeljiteje pripraviti.

Izhodišče Planina Pecol. Meni osebno tako lepa planina, da bi bila lahko samostojna tura. Pač popoldanski sprehod po njej. Za razliko od zime, ko je potrebno iti peš z Nevejskega prevala, lahko poleti teh 5,6 km naredimo z avtom. In smo takoj prihranili dobro uro. Že tako je do sem kar nekaj vožnje. Ampak je vredno.

Parkirišče na Pecolu je polno. Zdelo se mi je, da bomo hodili eden po drugem. Vendar je planina ogromna, veliko vrhov, še več dostopov, in množica se lepo porazdeli. Saj ne rečem, v vsakem trenutku si lahko videl kakega planinca, vendar na vrhu smo bili skoraj sami in res ni bilo moteče malo večje število ljudi.

Nihče od nas še ni bil na Špiku Hude Police. Baldijeva Petra  sploh še ni bila nad 2000 metrov, prav tako se tudi Baldi ne more pohvaliti z večjim številom dva tisočakov, tako da bo za njiju vse bolj kot ne novo. Petri se je do sedaj zdelo predaleč do sem, sam pa sem bil tu samo pozimi, ko je vse drugače. Zato se na začetku malo lovim. Logično se mi je zdelo, da bomo hodili po ogromnem pobočju levo od stene, ter potem od tam na vrh. Pa gre pot direktno čez steno, vendar je speljana tako elegantno, da resnično ne predstavlja nobenih težav. Tudi orientacijsko ni nobenih problemov.

Na začetku je treba do Koče Brazza. To je edina koča nad nami, dobro vidna. Približno 20 minut s Pecola. Od tam pa je že vidna pot proti vrhu. Nikjer preveč strmo. Vsi nestrpno čakamo prve kozoroge. In že kmalu ugledamo mladička ter mater, mogoče očeta, ki nas čakata za ovinkom. Brez strahu se sprehajata okoli nas. Baldija zaenkrat v odlični formi marširata proti vrhu, Petra pa ima nemalo težav. Današnji izlet bi moral biti za njo lahek zalogaj, pa je ravno nasprotno. V ozadju vidno utrujena težko hodi. Šele doma ugotovi, da je hodila z vročino. Tako ji izlet sigurno ne bo ostal v najlepši luči, ima pa vsaj razlog, da še enkrat pridemo. Vsake toliko časa naredimo postanek, voda, kakšna čokoladica in vrh je vedno bližje.

Končno pridemo do sedla, ki vodi v ozebnik Hude Police (najdaljši ozebnik Julijskih Alp). Pred leti sem tu smučal pod vodstvom Bineta, ki ga, kako simbolično, srečamo pri povratku. Zopet srečanje s kozorogi. Baldija gresta naprej proti vrhu, s Petro pa neutrudno slikava. Pravi, da ne gre več naprej, da ima vsega dovolj. Pa jo kar pustim, vem da jo bo minilo. Nekaj časa se še zadrživa na sedlu, pogledi so fantastični, potem pa počasi kreneva naprej.

Še okoli 10 minut naju čaka do vrha, kjer naju že čakata Baldija. V miru pomalicamo, poslikamo, potem pa počasi navzdol. Vrh ni ravno prostoren, seveda je na njem križ.

Sonce še močneje pripeka, hodimo vedno počasneje. Baldiju in njegovi Petri se pač pozna, da ne hodita veliko v hribe. Navzgor sta bila več kot odlična, sedaj pa se že pozna dolžina. Noge niso več tako sigurne, glava tudi nima tako močnega cilja. Ampak, nikamor se nam ne mudi. Okolica je tako lepa, da ne bi imel nič proti, če bi hodili še nekaj ur. Seveda smo se vrnili po isti poti, postanek v koči Brazza pa je kriv, da šele ob mraku pridemo do avta.

Foto: Petra Krnić

STRAVA