Mangartsko sedlo s kolesom

Thursday , 19, September 2019 Comments Off on Mangartsko sedlo s kolesom

Začetki mojega kolesarskega udejstvovanja segajo leta nazaj. Prva asociacija na odkrivanja kolesarskih skrivnosti je vedno naša vsakoletna tura. S kolesom na Vršič in nazaj. Takrat še z gorskim kolesom. Danes vem, da takrat nismo imeli pojma o kolesarstvu. Danes vem, da ga tudi sedaj še nimamo. Ampak takrat pa še posebej. In priti enkrat letno, s takratnimi kolesi, fizično pripravljenostjo na Vršič je bil zadosten razlog, da si eno leto žel sadove eno dnevnega trpljenja. Sicer samo v krogu petih istomišljenikov, vendar je zadostovalo za naš ego. Pol leta načrtovanja podviga, pol leta hvaljenja in nato v isti krog. Dobro desetletje je potem minilo, ko je Sava tekla še vedno v isto smer, mi pa smo napredovali, če ne drugje v opremi in fizični pripravljenosti. Ta pripravljenost sedaj že pada, čuti pa se napredek v izkušnjah. In tako ni nobena umetnost prevoziti 200 km, seveda ne s posebno hitrostjo, pa vseeno. Tudi niso potrebna leta priprav za tako turo. Vseeno pa sem vesel, da sem ponovil klasiko, sem jo pa po spletu okoliščin tudi nadgradil. Naključje je hotelo, da smo prvič letos sedeli za staro, preparelo mizo, sključeni ob tretjem pivu in Šprajc je predlagal, da gremo s kolesom na Mangart. Kdaj, čimprej. Dan pred odhodom zbolim, tako iščemo naslednji termin. Seveda mora biti ekipa ista. Beseda je vse kar nam ostane v teh težkih časih. Je pa tudi besedo že požrl zob časa, zato tudi tu pride do kakih anomalij. Vendar, če so ljudje normalni, se to vse prebrodi. Ob šesti uri zjutraj s Šlibarjem startava iz Kranja. Standardna pot naju preko Naklega, Podbrezja, Begunj pelje proti Jesenicam. Čuti se že prihajajoča jesen. Mraz, ter konstanten veter naju vztrajno ožemata. Cesta se tudi vseskozi rahlo vzdiguje. Hitro se zediniva, da bo na Jesenicah čas za kavo. Kljub temu, da sva pozna, namreč ob 9:00 sva zmenjena v Kranjski Gori s Šprajcem in Ivom. Potem pa gremo z avtom do pod Mangart in potem skupaj do vrha na kolesih. Za trenutek me ogreje Ivov msg, da Šprajc misli, da gremo od Kranjske Gore naprej s kolesi. Pa naj bo tako, tudi Šlibar je za. Na Jesenicah kava za 1 evro. Še bolj se ohladiva, tudi veter ne pojenja, iz žepa potegneva zadnjega jokerja. Zavijeva (v Mojstrani) na kolesarsko stezo in začneva kritizirati sistem. Kakšen? Vseeno, nič nama ni prav, sva si pa v oporo in hitro sva mimo Martuljka v Kranjski Gori. Seveda skupaj spijemo še eno kavo. Do sem je bilo iz Kranja točno 70 km. Šprajc ima v avtu celo vrečo gelov. Nisem ljubitelj tega koncentrata sladkorja. Danes pa mi z njimi naredi izredno uslugo. Takoj vzamem dva, za nazaj še dva in po nekaj letih zopet ugotavljam, da je to najhitrejši način za vnos energije v telo. Pa tudi najlažji. S sabo imam tri čokolade. Eno frutabelo, ter dva Marsa. Vendar preden prebaviš take stvari, sploh če voziš v klanec, te vse mine. Posledice pa so vidne kasneje. Po kolesarski stezi se v pogovornem ritmu peljemo do Trbiža, potem pa čez Predel do izhodišča današnjega glavnega vzpona. Do sem smo bili vsi oblečeni. Kljub soncu je bil zrak mrzel. Za vzpon pa se odločim, da bom vozil samo v krathih hlačah in kratki majici. Malce sem že utrujen, če bo zazeblo bom pač malo bolj pognal pedala.

Startamo vsak posebej. Pač naša praksa, vsak vozi po svojih sposobnostih, na vrhu se dobimo. Prve dva kilometra sta strmejša, potem pa se cesta malenkost položi in gre nekako konstantno do vrha. Prvi grši del odvozim lepo tekoče, uživam, potem ko se pa začne del, ki je sigurno med najlepšimi kolesarskimi odseki pri nas, pa začnem padati. Ampak vse to spada med normalne pojave daljših tur. Hitro poženem gel po grlu, malce počakam da pride skozi prebavni trak in do vrha potem gledam okoli, poganjam v sproščenem tempu, skratka lepo. Kar prehitro sem na točki, kjer gre samo še navzdol. Ne gre drugače kot da grem še do vstopa v Plazje, grapo, ki jo pozna vsak zaveden turni smučar. Malce sanjarjenja, in že smo vsi štirje na najvišji točki današnjega dne. Kako drugače zvenijo besede, ko narediš nekaj zase. Seveda si sami določimo kaj to je, v vsakem primeru pa globalno nič pomembnega. Vsak nekaj govori, veš, da te nihče ne posluša, saj tudi ti nikogar ne. Pa je vsem vseeno. Običajno nakladanje ali moško razkazovanje ega. Opažam večjo racionalnost, umirjenost pri ženskah. Moški pa bi v trenutkih evforije vse premaknili. Kam vse smo že šli v takih trenutkih nerazsodnosti. Potem pa narediš tri metre,… in vse te mine. Na srečo je pri vseh enako počutje, zato nihče ne omeni več kam vse smo še hoteli. Do naslednjič. Seveda smo se za spust primerno oblekli. Do mejnega prehoda, kjer nas čaka prepotrebna kava sledi še nekaj vzpona. Kratkega, zato se ne slačim. Nato pa šok, gostilna zaprta. Kaj sedaj? Ni druge kot da se ustavimo na prvi naslednji, to je v Predilu. Ker se cesta do tam samo spušča, se primankljaj ne pozna preveč. Kot vedno v Italiji, odlična kava. Dobra spodbuda za grde kilometre proti Kranjski Gori. Cesta se vse od Trbiža rahlo vzdiguje. Tu in vse do konca se izkaže Ivo, ki je večinoma časa spredaj. V konstantnem ritmu. Drugače je Ivo v odličnem članku našega najboljšega in skoraj zadnjega Mohikanca blogovstva Mateja Zalarja, ki pa na žalost tudi rahlo peša, okarektiriziran kot morilec, ki mrcvari s hipnimi in povsem nepotrebnimi spremembami tempa. Danes pa se resnično izkaže z nesebično pomočjo, predvsem meni. Tam okoli Trbiža Šlibarju poči guma. Ker smo že od prej dogovorjeni, da greva z Ivom s kolesom do Kranja, onedva pa z avtom, ter da se kot običajno potem dobimo v bazi, naredimo kompromis. Midva greva s kolesom kar naprej, Šlibar in Šprajc zamenjata gumo, nekaj pojesta in bomo skupaj v Kranju.

Do Kranjske Gore sem vseskozi v zavetrju. Tam narediva kratek odmor, to pomeni pol minutno ležanje. Kakor sva s Šlibarjem zjutraj trpela ob konstantnem rahlem vzpenjanju, ter vetrom v prsa, tako sedaj z Ivom žanjeva sadove jutranje torture. Dobesedno padeva čez Jesenice. Sledi meni vedno grd del do Begunj, kjer tudi danes zapadem v krizo. Nekaj časa sem vozil spredaj, se potem hitro umaknil in trpel tudi zadaj do Podvina. Do konca potem ni bilo težav.

Foto: Ivo Švrljuga

Foto: Ivo Švrljuga

Tehnikalije:

Trasa: Kranj-Naklo-Podbrezje-Begunje-Jesenice-Kranjska Gora-Predil-Mangartsko sedlo-Predil-Kranjska Gora-Jeseice-Begunje-Naklo-Kranj

Razdalja: 210 km

Nadmorska višina: 2999 m višine

Povprečna hitrost: 23.7km/h

Skupen čas: 8:52:06

Poživila: 4 geli, 1 frutabel, 1 sendvič, 3 kave, 1 coca cola, 1 radenska, 1l vode

STRAVA