Tjaša Žnidar – IM Wales 2019

Tuesday , 10, September 2019 Leave a comment

Wales🏴󠁧󠁢󠁷󠁬󠁳󠁿 stremi k presežkom, zato sploh ne preseneča, da je tako tudi Ironman tekmovanje, ki so ga že 9. leto zapored organizirali v malem obmorskem Tenbyu. Saj je bilo OK na Mallorci, pa v IT in AUT, ampak nikjer od naštetega se dogajanje ni tako zlilo z mestom, kot tu, kakor, da ne bi šlo za gigantski IM, ampak za prisrčno vaško prireditev.
Luna🌝 je 15. 9. 2019 razsvetljevala pot v menjalni prostor (T1) in obetala, da bo dan lep in dober. In bil je tak, s presenetljivo optimalnimi pogoji za dirkanje (☀️ in 20°C). Od T1 je skoraj 1km do štarta plavanja, do katerega se spustiš po zig-zag poti, ob kateri postavijo obešalnike za vrečke s teniskami, s katerimi potem, ko zaključiš s plavanjem, tečeš do kolesa. Himna Walesa pred začetkom je prvi highlight dneva, ko množica obmnemi in gredo ob veličasnosti trenutka kocine pokonci. Sledi ognjemet 🔥🔥🔥 in potem štart. Voda je bila odlična. 17°C se ne sliši veliko, ampak se da plavat brez težav. Res pa je, da se tu pri 18°C sprašujejo, ali obleči neopren, ali ne, pri nas pa pri takih temperaturah dirke skrajšajo. Pri plavanju🏊‍♀️ mi je všeč: če se plava v morju, če je obala peščena in če je med dvema krogoma Aussie exit. Vse to v Walesu imajo. Tek🏃‍♀️v T1 (po plavanju, ki ga je vedno prehitro konec) skozi mesto, ki je že pred zajtrkom množično na nogah, te napolni z dodatno energijo, še kako potrebno v nadaljevanju dneva.
Kolesarska proga🚴‍♀️ velja za eno težjih (z 2.500 višinci – kot Lanzarote). Noge so me bolele že pri ogledu z avtom in prvič sem nekaj na glas označila za »brutalno«. Verjeli, ali ne – na kolesu je šlo lažje. Na dveh spustih je bilo označeno, da so aerobari prepovedani, na najtežjem klancu tik pred koncem kroga (potrebno ga je bilo prevoziti 2x), katerega so se nekateri odločili premagati peš, pa je bilo vzdušje tako, da se niti nisi zavedal, kdaj si ga prevozil. Peljati skozi špalir glasnih navijačev, nekaterih napravljenih v zmaje in ostale kreature 🐉🦕🐲🦖🦚, sploh ni slabo! Kar pa mi je bilo na kolesarskem delu najbolj všeč, je to, da ni bilo nadležnih motoristov (ne fotografov, ne policajev in niti ne sodnikov, samo en motorist se je – sam! parkart pripeljal mimo). To je pomenilo, da je bila vožnja s kolesom sproščena, brez, da bi bil ves čas na preži, da ti bo pokazan modri karton zaradi neupoštevanja razdalje med kolesarjem pred sabo. Pa nisem zaznala, da bi kdo to izkoriščal, čeprav se na 12m pred naslednjim kolesarjem ni dosledno pazilo. Imela pa sem na kolesu smolo že takoj na začetku, na 10. km. Zapeljala sem v luknjo in balanca se mi je povesila navzdol, med vožnjo pa je nisem uspela spraviti nazaj. Pa je šel bike-fiting, ampak bila pa sem še bolj »aero« in nov položaj niti ni bil zelo moteč, vsaj dokler ni bilo treba stopiti s kolesa. Sploh ne vem, kako sem se zaradi bolečin v križu in še čem privlekla skozi menjalca (T2) in se preobula. Tek se je torej začel precej počasi in se tako tudi nadaljeval. Kar škoda mi je bilo trase s 500 višinci, ki je šla gor, pa gor in potem dol – tisti ta fajn klanec dol, »moj teren«, po katerem bi v normalnem telesnem stanju kar letela. Moja letošnja tekaška forma je že tako bolj zanič, saj sem se teku zaradi težav s piriformisem, na daleč izogibala. Hvala Karmen – Fizio Tri, da je vseeno šlo lažje oz., da je sploh šlo. Nič se niso vlekli štirje krogi skozi mesto. V središču so bili navijači iz kroga v krog bolj veseli🍻🍻🍻, navijali so itak skoz. Ko sem šla po ulici tik pred ciljem zadnjič, so namesto imena (prebranega s številke) že vzklikali »ironman«.
Zadnji koraki po rdeči preprogi in prihod v cilj so zame še vedno najbolj emotiven trenutek celega leta – ko telo dokaže, česa vsega je sposobno, če mu le daš možnost.
Zmaj iz Walesa🐉 ne omogoča osebnih rekordov (razen v porabi časa – zame tokrat 13:14:46, kar me je postavilo na 8. mesto v AG), ponuja pa mnogo, mnogo več – doživetje občutkov, ki ostanejo za vedno! Priporočam. Zelo!!!🔝🔝🔝