Matej Hauptman Ironman Celovec 2019

IRONMAN AUSTRIA 2019

Pa je tud to pod streho… Ironman… leta sanj in razmišljanj, kako preplavati skoraj 4km – ostalo bi že nekako šlo… 6 mesecev bolj aktivnih priprav in učenja plavanja je prineslo to, da je napovedovalec na koncu izgovoril tudi tisto znamenito “Matej you’re an Ironman”
Pa gremo od začetka. Plavanja, ki sem ga na koncu celo vzljubil in mi je s plavalno obleko postal celo v užitek se je na tekmi vse obrnilo na glavo. Najprej so nam prepovedali plavati v neoprenih, kar je za nas slabe plavalce velik hendikep potem pa se je na trasi izkazalo, da je bilo plavanje brez neoprenov najmanjši problem. Od začetne gneče v vodi, do druge boje, kjer sem padel v prijetno skupino in ritem, se mi je zdelo, da plavanje ne bo nikakršen problem. Ampak kmalu zatem so se začeli problemi z riganjem, kar se je potenciralo s prihodom v kanal oz. po domače v pralni stroj, kjer so poleg gužve onemogočali normalno plavanje mulj, podvodno rastje in plavalci, ki so bili že na koncu z močmi. Piko na i je dodala še umazanija, ki se je dvignila iz kanala… Ko sem končno se prebil do konca kanala in zlezel ven usran, kot da bi bil na mudfestu me je čakalo še nekaj teka, da sem končno prispel do kolesa… Tukaj se je začelo uživanje. Temperatura je kaj kmalu narasla na 30+ stopinj in prvih 120 km do Fakerseeja je potekalo brez vsakega problema in težave… na srečo je tudi želodec sodeloval tako kot je moral… V Fakerseeju pa naletim na močan veter – neurje… kmalu je bilo vožnje v aero poziciji konec… Po ravnini kjer se lahko brez problema pelješ med 35 in 40kmh sem se jaz vlekel 25-27kmh… Ampak to še ni bilo najhuje… Po cca. 15km pa kot, da bi se odtrgal oblak – močan naliv, neurje, ki je podiralo cestne ograje in prisililo vse tiste, ki so imeli polne zadnje obroče, da so zaradi sunkov vetra poiskali svoje zavetje na avtobusnih postajališčih… Naliv se je kmalu sprevrgel v točo in kar se spomnim je bilo samo rožlanje po čeladi… Del, ki je med najhitrejšimi na progi sem ga odvozil previdno, kot po jajcih… Najbolj strah me je bilo motoristov, ki so se s sodniki vozili mimo, saj sem se bal, da bodo začeli mahati s črno zastavo, kar bi pomenilo, da je tekma prekinjena…Ampak na koncu sem bil vesel, da sem brez nezgode, usran kot da bi bil na MTB prišel v cilj kolesa. Tam pa šok… v menjalni coni večina koles na tleh, v šotoru pa kot iz nadaljevanke MASH. Sotekmovalci sedijo zaviti v alufolijo, medicinci skačejo naokoli in sprašujejo vsakega, če kaj potrebujejo. Tudi do mene so prišli, mu rečem ne hvala, sam puste me naprej. Takoj za njim pride do mene en prostovoljec, ki je govoril naš jezik in mi ponudi pomoč… Ajde, če hočeš pomagat, mi pa pomagaj kompresijske nogavčke dat gor… Tranzicije konc in gas maratonu naproti. Na prvem km, odtečem mimo najjače navijaške skupine, popijem en požirek brezalkoholnega Heinikena in gas naprej. Vmes prehitim raketo Martina, ki je začel že z drugim krogom in nadaljujem sam proti novim kilometrom. Občutki so bili fantastični, noge rahlo utrujene ampak še vedno močne in lahke. Prvih 10km sem odtekel na filing, kar me je skor na rit vrglo, ko sem po 10km pogledal na uro, ki je kazala 46min… jao Haupi mal prehit… tempo sem spustil in suvereno nadaljeval v drugi krog in pri 25km prva reakcija telesa na vse skupaj… bolečina v dimljah… ka je zdej to a sm na triatlonu al na fuzbalu… grem naprej do 30km, kjer pa prvi krč v dimljah… do cilja še 12km – 1h pa še mal…rečem si, če sem preživel neurje bom pa še te jebene krče… malo hodim in na mojo srečo vidim, da krč hitro popusti… tako je zadnjih 12km potem izgledalo takole: tek…krč…hoja…tek…krč…hoja… In to vse do rdeče preproge in do ciljne črte…
Hvala vsem navijačem ob progi, mojim 4, Makiju in Šterču, ker brez njiju bi bil ta IM navaden, celi bandi iz TK Utrip, coachu Urošu, Beti in Goranu, Hugotu in Pii s tamalima, Mirotu in Renati, Medotu in ostali bandi iz Stražišča, ter vsem, ki so gledali v telefon in trepetali, če sem preživu…

Zaključek… cilj sem dosegel. Razmere so bile peklenske… Lahko si pa oddahnete – letos in naslednje leto se vaš Haupi ne bo šel več teh neumnosti… potem pa… vse je mogoče