Tempomatova diagonala Slovenije

Tuesday , 25, June 2019 Leave a comment

Po slabih 200 km in glede na nemogoče vremenske razmere odlični povprečni hitrosti krepko čez 32 km/h, bi človek pričakoval, da se bo odpirala penina, okoli nas pa bodo skakale brhke mladenke. Saj veste? Zmagovalci-hostese. Nasprotno pa zgledamo kot povsem razbita vojska. Večina popolnoma premraženih, izmučenih od nekajurne deževne pošiljke, noči, mrazu. Čaka nas ”samo še” 150 km. Nekaj jih preučuje vremensko napoved, ostali se že dogovarjajo za prevoz domov. Ko bi se vsaj pokazala kakšna vremenska luknja. Tako pa je fronta startala z nami v Prekmurju, ugotovila, da smo res posrečena družba in namesto, da bi se sedaj napotila nazaj čez mejo, gre raje z nami še do Pirana. Z vsako minuto razmišljanja nas bolj zebe. Samir kot glavni organizator zgleda povsem nebogljeno. Zaveda se, da nadaljnja izvedba ni več varna, da pa z odpovedjo lahko pride do kake zamere. Odločitev pa je njegova. Na žalost organizacija ne prinaša vedno le lepih stvari. Damo mu vedeti, da ne bo nobenih grdih besed, vsako odločitev bomo spoštovali. Vsi dobro vemo, da je vse storil po najboljših močeh. Da pa vsaka odločitev ni nujno najboljša za vse. Niti ne more biti. Pameten človek bo to sprejel, neumnega na srečo ni bilo z nami. Končno le izusti: ”Fantje, konec je. Zelo mi je žal, stvar bomo poskušali izpeljati septembra.”

Trenutek odločitve

Tempomatovo diagonalo organizira Kolesarsko društvo Litijski tempomat. Gre za vožnjo s kolesom od Hodoša do Portoroža, v dolžini okoli 350 km. Prijavi se lahko minimalno 4, maksimalno 16 kolesarjev. Mislim, da nas je bilo tokrat 14. Čeprav moraš biti za transverzalo vsaj dokaj dobro pripravljen, saj ne gre za turistično vožnjo, pa ne gre za dirko. Cilj je, da vsi pridemo do Portoroža. Zbor ob 22:00 v Litiji, ob 22:30 sestanek, ob 23:00 odhod proti Hodošu, tam start nekaj čez 2 uro.

Foto: Samir Handanagić

Prijavila sva se povsem slučajno. Trenča, pivo ali dva, Ivo na Facebooku, namesto, da bi potegnil kaj pomembnega iz naših pogovorov, ter povsem nepričakovano, ko smo ravno razglabljali o vplivu ozonske luknje na managerske prevzeme:” Ej, a greva peljat 350 km z enimi iz Litije? Avto, skupina…” Kot običajno ga preslišim, potem pa doma začnem razmišljati. Sama sva jih že naredila 300, ampak tisto je bilo kar naporno, če bo sedaj večja skupina, potem 350 ne bi smel biti problem. Pa skupina, pa noč. Juhuhuhu, že pišem: ”Takoj naju prijavi.”  Dan pred odhodom pa nas preseneti izredno negativna vremenska napoved. Dopisovanja, klici, razmišljanje. Iz Kranja smo trije, vmes se nama je priključil še Grega (kot serviser koles je prinesel nekaj obročev, orodje,…). Vsi bi najraje videli, da bi odhod prestavili na drug datum. Kaže, da bo padalo celo noč. Večkrat organiziram kakšno stvar. Najbolj me moti, da se trudiš mesec dni ali več, nato pa ti nekateri v zadnjem trenutku odpovejo, potem pa rešuj stvari kakor veš in znaš. Zato gremo, potem bomo pa videli. V Litiji prvič vidimo ostalo ekipo. Z Ivotom nisva najbolj socialna človeka, zato nama take stvari predstavljajo stres. Saj potem, ko človeka bolje spoznava, izustiva kaj, ampak običajno večina do takrat že uide. Na srečo imamo tam Edina in Markota. Če bi ju pustili sama na pokopališču, bi čez nekaj ur še mrtvi govorili. Vseskozi, tudi potem med kolesarjenjem skrbita za dobro vzdušje.

Start Hodoš meja

Že takoj na prvo žogo se vidi, da bo vse brezhibno organizirano. Samir da vsem napotke, kolesa in prtljago naložimo v kombi. Sledi vožnja do Hodoša. V miru se pripravimo na start. Ker imamo vseskozi ob sebi kombi z opremo, vzamem samo najnujnejše. Spodaj kratke hlače, nogavčke, zgoraj jakno. Za vsak slučaj še čokoladko in gel. Ja gel. Včasih sem jih povsod uporabljal. Sedaj pa že 10 let ne. Za danes pa sem si jih kupil, če bo sila. Startamo v vrsti po dva skupaj. Spredaj avto, zadaj kombi. Ki bo po potrebi počakal zaostalega in mu pomagal ujeti skupino, če bo treba. Na začetku se menjamo na okoli 5-10km. Meni osebno preveč, saj nas je veliko za menjati. Kasneje so logično menjave krajše. Recimo 5 kolesarjev izstopa, ostalih 9 nas je približno enakih. Nekaj jih menja večkrat,  so tudi spredaj dalj časa, ostali kolikor lahko. Dogovorjeni smo, da imamo počitek vsakih 70 km. Zato si v glavi naredim etape. Prva mi je bila najtežja. Očitno so bili vsi še spočiti, in res mi je šlo malenkost prehitro. Sploh drugih 35 km, ko smo že prišli do nekaj klančkov. Ceste so bile že spolzke, čez krožna križišča so se naredile luknje. Spredaj so potegnili, zadaj smo lovili. Tukaj bi imel tudi edino pripombo. Seveda je to zgolj moje osebno mnenje. Na vrhu klančkov, ter po krožnih križiščih bi morala prva dva malo upočasniti. Tudi drugače je šlo nekajkrat prehitro. Ne vem ali je pozneje kdo kaj rekel, ampak po prvi pavzi ter do konca smo vozili nekako konstanten tempo, v klance pa se je šlo počasneje. Kadar so bili spredaj boljši, je bilo zadaj tiho, ko sva bila spredaj z Ivotom, so se začeli pogovori. Edin, kot eden iz falange bolj pripravljenih, pa je bil povsod, kot da bi bili trije, spredaj, zadaj, malo je slikal, vseskozi govoril, zato je zasluženo na Trojanah dobil plavo Tempomatovo majico za najbolj simpatičnega na turi. Drugi, ki je izstopal je bil Samir. Ko je bilo treba, je vlekel. Drugače pa vseskozi zadaj, na klancih je vedno počakal zadnjega in ga privlekel do skupine. Bil je v pomoč pri vseh defektih (mislim, da počena zračnica, pedalo, enkrat je nekomu padla luč,…), ter poskrbel, da je šla grupa nemoteno naprej.

Foto: Edin Jakupović

Foto: Edin Jakupović
Foto: Edin Jakupović
Foto: Edin Jakupović

Prvič smo se ustavili pred Ptujem. 10 minut. Preoblačiti se ni imelo smisla, vsaj dokler ne neha padati. Cunje bi bile v hipu spet mokre. Iz avta vsak zase vzame kar potrebuje, za nekaj minut se usedemo in gremo naprej. Sam sem pričakoval, da bo ta del do Celja, kjer imamo drug odmor in potem do Trojan najtežji. Saj je tukaj kar nekaj vzponov. Vendar smo začeli voziti pametneje, na vzponih je bilo včasih treba koga malo počakati, kar sem izkoristil za počitek. Začel je tudi padati dež in to so resnično moji pogoji. S Šlibarjem čez celo zimo voziva ne glede na vreme, večinoma ponoči in v takem resnično uživam. Hitro smo v Celju. Dež pada vedno močneje. Samir predlaga, da se nima smisla ustavljati. Povsem smo mokri, zato gremo kar do Trojan. Vsi se strinjamo.  

Foto: Tomi Grgić
Foto: Tomi Grgić
Foto: Boštjan Škutelj
Foto: Boštjan Škutelj
Foto: Tomi Grgić

Cesta se sedaj dviguje vse do Trojan. Ne preveč, ampak se. Počasi začnemo razpadati. Ampak vse to je normalno. Vsak naj vozi v svojem tempu, na vrhu pa se počakamo. Ta del sem že velikokrat vozil. Cesta, promet, naklon, veter, vse to je razlog, da mi odsek nikoli ni bil všeč. Danes pa ravno nasprotno. Neskromno priznam, da vožnja za avtom blagodejno vpliva na moj ego. Je pa tudi lažje voziti, ko se ni potrebno vseskozi umikati na skrajni rob ceste. Vem pa tudi, da je na Trojanah, vsaj zame, konec težjega dela. Ivotu venomer govorim, samo še spust do Vrhnike, položen klanec, še en do Postojne, del do Črnega Kala, potem pa samo še dol. Najboljše držim do kak km pod vrhom, potem pa pametno odstopim in nadaljujem v svojem ritmu. Z Ivotom in še nekom pridemo v drugi skupini na Trojane.

Čakati ni problem v lepem vremenu. Danes pa je prva skupina premražena dokler mi ne pridemo, mi dokler naslednja in tako dalje. Vsi nekaj časa razmišljamo ali bi se preoblekli ali ne. Če bi se, bi bili mokri do odhoda. Če se ne, bomo zmrznili. Začaran krog. Nekaj jih takoj pove, da ne gredo več dalje. Samir sprejme edino pravilno odločitev. Saj bodo še priložnosti. Čaka nas še spust do Litije. Nujno zlo. Popustitev koncentracije. Mogoče je tudi to razlog za padec Edina, ki bi se lahko končal tragično. Na srečo jo odnese dokaj dobro.

Upam, da me še kdaj povabijo. Bilo je fantastično. Kakšna energija. Šoferji so nam vmes pošiljali fotografije, ko je nekdo jamral kako pada dež, se šofer zadere ven:”Kaj, a pada?”, spodbujanje, šale. Neverjetno.

Hodoš-Murska-Ptuj-Celje-Trojane

211 km

31.5 avg

1309 m višine

STRAVA

TEMPOMATOVA DIAGONALA

KD LITIJSKI TEMPOMAT