Rifugio Sass Bece (2423m), Passo Furcia (1759m)

Wednesday , 19, June 2019 Leave a comment

Zadnji dan Dolomitov. Nekaj trenutkov po tem, ko prvič odprem oči, potiho zapustim sobo. Ne bi rad zbudil Ivota. Vse imam že pripravljeno. Arabba še spi. Ko se z avtom peljem proti prelazu Pordoi, se narahlo vprašam kaj mi je tega treba? Odprem okno in pregrešne misli se že valijo nazaj proti najinemu hotelčku. Zavedam se, da bo takrat, ko bom to pisal, ob kavi, obstajala samo ta smuka, ta dogodek. Za vedno. Spanje in počitek si lahko privoščim vsak dan. Večkrat. In cela ta tura je namenjena rahli meditaciji. Vedno, ko sem močno utrujen, drugače doživljam okolico, kot ko sem spočit. Terene za smuko sem si ogledal že dan preje. Nobene umetnosti ni. Smučal bom po smučišču, seveda tam kjer je še sneg. In tega je čez glavo. Takoj ugotovim, da bom prismučal do avta. Kar, morate priznati, je nek podatek za junij. Ko sem leto nazaj smučal tukaj, je bilo snega manj. Za začetek grem do Rifugie Sass Bece. Kakšnen užitek je hoditi na smučeh, v svojem ritmu, s pogledom na okolico, ki si jo skušaš vtisniti v spomin za težke trenutke, vedo samo deklasirani turni smučarji. Kot velikokrat rečeno, smuko navzdol lahko uživaš tudi na kakem smučišču. Hoja je tisto kar prinaša dodano vrednost. In dodana vrednost je izredno pomembna v tem ekonomsko naravnanem stoletju. Nobene dodane vrednosti pa ne proizvaja moje telo. Malokrat me je kaj tako izmučilo kot prejšnji dan Marmolada in Pordoi. Pozitivno mišljenje je, da dalj ko bom hodil, dalj bom upijal te trenutke. Na vrhu, ki sploh ni vrh, ampak recimo točka, kjer se tereni prevesijo na drugo stran, si počasi snamem pse, zategnem pancerje, pogledam kje bo najboljša smuka in se počasi spustim. Podlaga je zaenkrat še trda ampak nič ne de. Iz vsakega zavoja poskušam potegniti kar največ, zavedam se da jih nekaj časa ne bo. Smučam dokler se da. Zopet na pse in nazaj. Sedaj imam vseskozi pogled na območje Marmolade, kar zopet izvablja čudne občutke iz mojega telesa. Proti vrhu gredo smuči na rame, privoščim si še nekaj hoje. Potem pa, ko se strmina zopet prevesi na stran proti Piz Bou, malo posedim, bilo bi preveč, če bi napisal, da sem se malo pogovoril s sabo, ampak dejansko je bilo tako. Sledijo resnično zadnji zavoji proti prelazu Pordoi, pomladanski, vrhunski. Smuči v avto in v hotel na zajtrk.

Sledi pakiranje in vožnja proti domu. Sedaj greva čez Corvaro, kjer si privoščiva odlično kavo. Sam sem že doma, Ivo pa začne lobirati še z enim vzponom. V utrujenosti sem povsem pozabil na to. Pošteno priznam, da me ni vleklo nikamor več. Na izbiro sva imela ali cesto do Kalsa (Grossglockner iz druge strani) ali Katschberg. Sam sem v/na Kalsu že bil in mi ni všeč cesta, še manj bi bila Ivotu. Zato se odločiva za Katschberg. Ampak zanimivo, ko med potjo brskava za vzponom, nikakor ne najdeva dobrih podatkov, ne o tem koliko je do vrha, ne o naklonu in podobno. Startava v San Virgiliu. Ivo se takoj odcepi. Meni ne gre več nič. Ne od rok ne od nog. Takoj prestavim v najvišjo prestavo in tako počasi sopiham proti vrhu. Ne morem reči, da kaj posebno trpim fizično. Naklon ni prevelik, hitrost sploh ne. Ampak enostavno ne gre več. Oziroma gre, se pa že smilim samemu sebi. Cesta je lepa, tistih nekaj vasic tudi. Po dobri uri prilezem do Ivota, ki me čaka na vrhu prelaza. Zavedava se,da nisva na vrhu Katschberga, ampak enostavno tukaj ni druge ceste, zato obrneva nazaj. Šele v avtu ugotoviva, stežka, da je do vrha še okoli 5km, nekaj tudi makedama. Da je odcep tam blizu jezera, pa še vedno ne veva kje. Nekaj morava pustiti tudi za naslednjič.

Furcia

Dolžina: 12.30 km

Povprečen naklon: 6.1%

Najvišja točka: 1759m

Višinski metri: 754m

Težavnost: Dolomiti 250. mesto, svet 2765. mesto

1.dan: Cinque Torri, Giau

2.dan: Marmolada, Pordoi