Cinque Torri 2137m, Passo Giau 2236m

Wednesday , 12, June 2019 Leave a comment

Vsak človek ima, vsaj upam da, v svojem srcu prostor za nekaj kotičkov poleg svojega doma, kjer mu metabolizem drugače funkcionira. Sam jih imam ogromno, za še več jih sploh ne vem, ker jih še nisem spoznal. Poseben predprostor blizu trikuspidalne zaklopke bo vedno namenjen Dolomitom. V vseh letnih časih, lahko za dan, dva, tri, deset. Vedno je kaj za početi, vreme nikoli ni neprimerno. Tokrat sva z Ivotom sama. Običajno je bila z nama Petra. Kar nama je olajšalo delo pri obisku destinacij, ki sva jih hotela videti. Njej pa, verjamem, ni bilo posebej v užitek voziti se od kraja do kraja, ter poslušati dva prešvicana kolesarja ali tekača, kako je bilo lepo na četrtem ovinku. Tokrat sem imel prvič na voljo in v planu tudi turno smučanje. Kar je pomenilo, da bo izredno naporno. In je res bilo. Ampak se je splačalo. Vprašanje kdaj bom zopet prišel. Zato se splača malo potrpeti. V prid gre, da je tudi Ivo tak, družabno življenje in ostale nešportne aktivnosti so tu na stranskem tiru, tukaj je potrebno izkoristiti vsak trenutek. Večino časa sva namenila športu. Ostalo počitek. Poleg sobe, vinjete, predora Karavanke in bencina so bili vsi preostali stroški v treh dneh: za vsakega dve pici (7eur), 4 pive (6 eur, zanič), ter 6 kav (okoli 3 eur) in 6 coca col (okoli 3 eur). Zajtrk sva imela vključen v ceno sobo, sva pa prvega spustila, ker sva bila prezgodnja.

Oprema

Sobo sva imela rezervirano v Arabbi. Do tja gremo kdaj čez Corvaro, kdaj pa čez Cortino. Prva pot je malenkost daljša po kilometrih, ter malenkost krajša po času. Plus izogne se nekaj prelazom. Danes greva čez Cortino (Korensko sedlo-Lienz-Toblach). Zato, ker bova najprej obiskala Cinque Torri. V prevodu pet prstov, raj za plezalce in pohodnike. To sicer ni kak prestižen kolesarski cilj. Je pa lepo in tu smo bili že predlani s Petro, vendar zaradi zaprte ceste nismo prišli do vrha. Stran climbybike, ki beleži vse kolesarske klance, denimo sploh nima zabeleženega tega vzpona. Odcep za Cinque Torri je dobro označen. Je na poti med Cortino in Falzaregom, kjer tudi pustiva avto. Pred nama Tofana di Rozes. Impresiven začetek. Prva tabla, ki jo vidiva je za 18% naklon. Pričakovala sva malce lepšo dobrodošlico, ne pa takoj tak breg. Cesta je izredno ozka, prednost da ni kaj veliko prometa. V ozadju lepa kulisa Tofan, spredaj pa klanec. Neka mala Šmarjetna, z nekaj strmimi odseki. Hitro jih je konec. Stojiva pred kočo Cinque Torri, ki je na žalost zaprta. Pred nama pogled na stolpe. Ki pa s tega mesta ni najboljši. Morala bi peš okoli, vendar v kolesarskih čevljih enostavno ne gre. Stolpov je v resnici 10, od daleč spominjajo na Tri Cine, so pa mogoče bolj zaobljeni. Zanimivost obiskov novih krajev je, da se, če ponazorim z mišljenjem novodobnikov, nahajaš v igrici z neskončnimi sobami. Vsakič ko prideš do konca neke stopnje, se ti odpre nova. Lani recimo sem rekel, naslednjič moram do Cinque Torri. Sedaj, ko sem prišel, moram naslednjič okoli stolpov, pa peš do prelaza Giau, pa do Tofane… Neskončno. Nikoli ne prideš do konca. Vedno prej izgubiš vsa življenja. Spustiva se nazaj do avta. Drugače ne gre. Sedaj, ko sva brez Petre, se ne moreva spustiti na drugo stran (roko na srce, tukaj se tudi ne bi dalo).

S te strani je lep tudi vzpon na Passo Giau. Ki pa sva ga že opravila, zato se ga tokrat lotiva z druge strani. Iz Selva di Cadore. Seveda greva do izhodišča z avtom. Vmes pa naju impresionira igra narave. Sprva nisva vedela za kaj se gre. Seveda sva imela nekaj teorij. Vendar nama je šele bratranec, ki je doma na tem področju, teorijo spravil v prakso. Kar naenkrat sva ob cesti, na pobočjih gora, skratka vse povsod okoli začela opažati podrta drevesa. Pa to ne nekaj dreves. Šlo je za področja, ponekod ogromnih razsežnosti, kjer ni ostalo niti eno drevo. Postala sva pozornejša in ugotovila, da je večina cest očiščenih samo toliko, da so vozne, na mnogih mestih so drevesa še vedno visela čez cesto, da ne omenjam vasi, zatem višje ležeče objekte, ki so bili ravno tako samo urgentno ”rešeni”. Vreme oziroma vetrolom je kriv za opustošenje, po katerem bo potrebno stoletje, da si bodo gozdovi popolnoma opomogli. Veter in dež sta podrla nešteto dreves, čez milijon kubikov lesa je prva ocena strokovnjakov. Pokopališče dreves je eden izmed izrazov, ki ga omenjajo za to katastrofo s konca leta 2018. Območje iz zraka zgleda kot bi nekdo pustil šibice ali palčke priljubljene igre Mikado. Grozno. Veliko smrtnih žrtev, odsekane vasi, gmotna, osebna škoda…

Drugače je pa že sama vožnja z avtom po Dolomitih vredna obiska. Lične vasice, seveda vsaka z vsaj eno cerkvijo, ki so vse po vrsti postavljene ravno za slikanje. Pa hiše na višje ležečih področjih, vse zgrajene podobno, spodnji ožji del iz betona, zgornji širši del iz lesa, vse pa vsaj zame lepo umeščeno v te doline, ki jim ni videti konca. Pa ceste, ki ne poznajo ravnine.

Passo Giau je 2236m visok prelaz, ki povezuje Cortino s Selvo di Cadore, Caprilem… Od leta 2005 dalje je šel tod čez Giro 5 krat. Tudi tu se ni bati dolgočasja, streljaj stran je jezero, kot skoraj povsod smo hitro na kakšni ferati, prav tako gremo lahko po lahki poti proti Cinque Torri, blizu sta tudi Nuvolau (2574m) in Averau (2674m).

Giau nima take zgodovine kot nekaj drugih legendarnih prelazov v Dolomitih. Mi je pa kljub temu izredno všeč. 29 označenih ovinkov, 3 tuneli, ki ščitijo pred plazovi naju ločijo od vrha. Sam vzpon ni posebej spektakularen, spodnji in srednji del, ki potekata pretežno skozi gozd sploh ne. Šele nekaj kilometrov pod vrhov se pokaže v vsej veličini. Ovinki, ki so vidni do vrha, razgledi ki redko koga pustijo ravnodušnega. Vse to je razlog za nepopisen užitek. Pri nas takih vzponov enostavno ni, mogoče samo Mangart. Vseeno mi je Giau ljubši z druge strani. Naklon je vseskozi približno enak. Ko voziš nekako brez posebnega truda, je vse lažje. Ne vem zakaj bi norel, več odneseš od razgledov, občutkov, kot pa od boljšega časa. Sneg se začne pojavljati na višini 1900 metrov, kar pomeni, da se je takoj potrebno obleči. Tukaj naju čaka prva prava dolomitska kava. Due Latte machiato una due Cola, prego. Ta stavek je vse kar morava znati italijansko. Čeprav glede na moj dovršen dialekt Ivo za nekaj časa misli, da sem res dober v italijanščini. Vse pokvarim, ko me gospodar na koncu lep pozdravi, nekaj pove, sam pa odgovorim: ”Buon giorno.”

Spust je eden lepših kar sva jih do sedaj prevozila. Tekoči, vidni ovinki, cesta v perfektnem stanju. Navzdol ne srečava niti enega avtomobila, niti enega motorista. Sploh motoristi so za tiste, ki niso motoristi eden večjih problemov v Dolomitih. Popolnoma se strinjam, da smo tudi kolesarji trn v peti vsem, ki za vožnjo uporabljajo pleh. Zavedam se tudi, da 90 procentov motoristov vozi v skladu s predpisi. Tako kot 90 procentov kolesarjev. Moti pa me tistih 10 procentov. Vendar kolesarji sploh ne, saj nikoli nobenega ne ujamem. Motoristi, ki sekajo ovinke. Ki te že od začetka prisilijo, da voziš po zunanjem robu. Pa včasih niti to ni dovolj.

Passo Giau iz Selva di Cadore

Dolžina: 10.12km

Povprečen naklon: 9.1%

Najvišja točka: 2236m

Višinski metri: 922m

Težavnost: Dolomiti 58. mesto, svet 806. mesto

Cinque Torri

Dolžina: 4 km

Povprečen naklon: 10%

Najvišja točka: 2135m

Višinski metri: 405m

Čaka naju še klasičen večer, ne preveč zabaven. Pizza v cetru Arabbe, odlična, 2 piva, ogabna, potem pa postelja okoli 21 ure. Še prej pa priprave na naslednji dan.