Sedlo Vršič, sedlo Bela peč

Monday , 22, April 2019 Leave a comment

Nekoč smo današnjemu izhodišču rekli V žlebeh. Danes pustiva avto na Nevejskem prevalu. Koča Gilberti je izhodišče za odlične turne smuke v okolici. Do tam pa je precej višinskih metrov, ki jih običajno premagamo po smučišču. Letos pa so italijanski žičničarji zavzeli tršo držo in striktno prepovedali hojo v času obratovanja.

Z Markotom se drživa tistih pravil, ki nama ustrezajo, zato tudi danes, ko prepovedi ni več, to še vedno upoštevava. Ob 8:30, ko začne obratovati gondola se z mnogimi somišljeniki za 8 EUR (v eno smer, navzdol se bova že potrudila) pustiva prepeljati do Koče Gilberti.

Snega je še ogromno, neverjetno kakšna razlika proti razmeram, ki že skoraj mesec dni vladajo v nižjih predelih. Brez pogovora se zediniva, da greva proti Sedlu Uršič. Takoj si nadeneva srenače. Tu sva bila lani, in tista poledenela strmina nama je dala vetra, zato ne bi rada ponovila iste napake. Pot naju najprej vodi v smeri sedla Bela peč, potem pa na izravnavi zavije levo čez strm del. Oba se bolje počutiva s srenači. Sva pa očitno edina z njimi. Hitro sva čez ta malenkost neugodnejši teren. Seveda gre zasluga tudi temu, da sva povsem spočita. Vseeno je do Gilbertija zelo dobra ura hoje.

Turnih smučarjev je ogromno. Večina jih je izkoristila gondolo, nekaj pa je tudi ”poštenih”. Pozna se tudi, da obstaja vedno manj terenov, ki bi imeli dovolj snega za smuko. V zasneženih mesecih se nas je ”na oko rečeno” 400 turnih smučarjev spravilo na okoli 30 smučišč. Danes pa je za nedeljske turne smučarje na voljo maksimalno 5 smučišč, zato pa je taka gneča. Kamorkoli pogledaš, povsod nekaj leze, smuča. Pogoji so res idealni. Tudi proti sedlu Uršič hodijo z vseh strani.

Že na žičnici zveva za dobro varianto. S sedla Uršič se lahko spustimo na drugo stran, potem pa nas čaka strmejša grapa do sedla Bela peč. Ampak to pustiva za drugič. Vračava se po isti poti. Seveda Marko kot običajno najde neko svojo linijo. Na srečo grem za njim. Saj je bilo že vse do sem smučarska poezija, ampak ta zadnji strmi del pa je res presežek. V takih pomladnih razmerah je običajno boljša smučarija, bolj je strmo. In res se ustavljava samo zato, da drug drugemu poveva kako je dobro. Če slučajno kdo pozabi.

Spodaj na razcepu Marko odvije proti Koči Gilberti, sam pa grem proti sedlu Bela peč. Levi najširši del je prekrit s plazovino. Nekaj kamenja, ostalo sneg. Tudi psi se mi uprejo, zato ne gre drugače kot da grem peš. Tod gre zaradi neravnega terena težko, zato se spustim nekaj metrov in grem v grapo poleg. Je strmo, ampak v današnjih razmerah se lahko hodi brez vsake opreme. Začuda se niti udira ne. Če bi bilo več kondicije, bi odvihral do vrha, tako pa 50 korakov in počitek.

Po sredini do sedla Bela peč

Kmalu sem pri nekdanji vojašnici, kar pomeni vrh. Vsaj zame. Hitro se pripravim na smuko, da ne bo Marko preveč čakal. Tudi tokrat grem po isti poti nazaj. Grapa je ozka in strma, ampak danes ni nobenega problema. Tudi spodaj po položnejšem terenu se sliši vriskanje.

Zapuščena vojašnica na sedlu Bela peč

Čaka naju samo še spust po smučišču, ki je zaprt. Tudi tu je smuka en sam presežek. Že zjutraj sva videla, da morava dol po levi progi, saj je tam snežni jezik daljši. To upoštevava in le nekaj 10 višinskih metrov naju loči do avta.

Bela peč

Zanimivo, medtem, ko je v dolini že prav poletje, pa je v hribih smuka vsak dan boljša. Upam, da vreme v naslednjih dneh ne naredi prevelike škode in bomo lahko naredili še kako zaključno turo. Da se v miru poslovimo od letošnje sezone.