Marmolada Punta Rocca 3250m, Pordoi 2239m

Thursday , 13, June 2019 Comments Off on Marmolada Punta Rocca 3250m, Pordoi 2239m

Že pred odhodom v Dolomite sva se z Ivotom dogovorila, da je drugi dan namenjen Marmoladi in mojemu morebitnemu smučanju z nje. Marmolada je s svojimi 3343 metri najvišja gora v Dolomitih. Marmolada je v bistvu ime za celo zaobljeno gmoto sestavljeno iz več vrhov: Punta Penia 3343m, Punta Rocca 3309m, Punta Obretta 3230m in Monte Serauta 3035m. Južna stran je izredno strma, plezalski raj (prvi vzpon po južni steni leta 1901, ocena IV+, danes najtežja ocena X-), severna pa položnejša in zaradi pomoči žičnice oblegana v vseh letnih časih. Na severu je tudi ledenik Ghiacciaio della Marmolada, tudi največji v Dolomitih, ampak sedaj, ko je vse še močno zasneženo ne pride do izraza.

Marmolada je bila pred 1. svetovno vojno mejnik med Italijo in Avstro-Ogrsko, med vojno pa na žalost del 450 km dolge Tirolske fronte in do leta 1999 (Kašmir) najvišje ležeče bojišče. Italijani so bili na južnih pobočjih, Avstrijci na severnih. Zaradi ostrih podnebnih razmer so boji hitro ponehali,večjih ni bilo do umika Italijanov konec leta 1917, kljub temu pa je bilo mrtvih okoli 9000 vojakov, tretjina je umrla v boju, tretjina v plazovih, tretjina pa zaradi mraza ali strel.

Start je z jezera Fedaia, višina 2098m. Parkirišča so brezplačna, na začetku je v orientacijo žičnica, ki pelje do koče Rifugio Pian dei Fiacconi na višini 2626m. Ivo gre sprva peš z menoj, kmalu pa obrne. Nimava posebnega dogovora razen, da imam proste roke. Pot je orientacijsko nezahtevna. Začetek je levo od teh košaric. Tako se lahko najbolje reče žičnici, ki mislim da sprejme dva človeka. Povratna karta je 15 eur. Starta pa okoli 8 ure. V glavnem do vrha te žičnice pač hodimo, kjer si želimo. Pot ni strma. Sneg se je začel že takoj pri avtu, kar je redek pojav za tak letni čas. Sam nisem prepričan do kam bom šel. Počutje ni najboljše, pa ne najdem razloga. Ivo vmes pokliče, da pride do koče, ter če bi šla na kavo. Odvrnem da ne, saj bi rad čimprej odsmučal navzdol. Zaradi snega. Pa se pozneje izkaže, da danes ura ni bila pomembna, sneg je bil vseskozi dober. Do koče sem že popolnoma izmučen, pa sem naredil komaj 600 višincev. Ivotu povem, da grem še malo naprej, potem pa obrnem. Naj me počaka pri koči. Kakšna prostranstva so pobočja Marmolade ugotoviš šele, ko si višje. Čeprav je bilo spodaj na izhodišču kar nekaj smučarjev, pa so se sedaj porazgubili. Od daleč se jih vidi. Po vseh smereh jih je dovolj. Hodim in smučam pa vseskozi sam. Prav bi mi prišel kdo, da bi vsaj videl kje hodi. Tiste strmejše variante me ne potegnejo. Edini logični izbiri se mi zdita ali naravnost navzgor, ali pa malenkost levo, pa potem proti vrhu. Ker še nisem prepričan do kam bom šel, se usmerim v levo, ker se mi trenutno zdi boljša smuka. Strmina ni pretirana. Počutje se je izboljšalo, edina težava je sonce, ki res močno pripeka. Ampak, če bo to najmanjša težava… Opazujem okolico, sedaj uživam. Vsi imamo ogromno težkih trenutkih, ki pa na takih mestih zbledijo. In če ne drugače, se splača vedno truditi za take momente. Ki jih je sigurno več kot tistih slabih. Težko povem kdaj sem se odločil, da grem do vrha. Mogoče trenutek pred tem, ko sem zopet začel trpeti. Ne vem, je to višina, vročina, lakota, pojma nimam. Ampak nikamor ne gre več. Končno pred sabo zagledam dva gornika. Ki sta očitno še v slabšem stanju kot jaz. Ne morem slikati, še obrnem se težko. Vendar grem naprej. Obrat na smučeh, počitek, do naslednjega obrata, pa zopet počitek. Končno pridem do vrha. Mojega. Višje pred mano Punta Penia, še prej pa dva manjša vrhova. Na prvega se še povzpnem. Nobenega veselja, preveč sem utrujen. Naredim mogoče dve sliki, potem pa se pripravim na spust. Sedaj bom šel po strmejši varianti naravnost dol. Sneg je odličen. Sicer pomladanski ampak ravno prav odjenjan. Kljub temu naredim mogoče pet zavojev, pa zopet počitek. Ampak nižje ko sem, bolje se počutim, več zavojev lahko naredim. Smučarske razmere težko opišem, perfekcija. Drži, da sva imela z Markotam boljše na Schilcheggu, ko je bil pršič. Marmolada pa gladko zasede drugo mesto. Vsak zavoj je užitek. Zato se kljub temu, da je utrujenost izginila, vseeno ustavljam. Da dalj časa traja. Ivo me čaka pri koči. Nazaj ne gre z žičnico, ampak peš. Tudi on uživa in je užival. Sedaj pa sem pričakoval slabše razmere. Pa niso bile. Še vedno sneg enak, nobenega štopanja. Spodaj namesto po smučišču zavijem v gozd in potem tam do avta.

Dan je že sedaj popoln. Za nameček pa me čaka še druga velika želja. Pordoi s kolesom. Osebno mi je vzpon iz Arabbe najljubši v Dolomitih. Skoraj vsakič grem gor. Nikoli se ga ne naveličam. Predvsem pogledi na Piz Boe, ter nepretiran naklon, lepi, tekoči ovinki so tisto kar ga delajo privlačnega. Ker sva že dokaj pozna, greva takoj na kolo. Ivo mi takoj uide. Poskušam voziti čim bolj racionalno. Ne morem reči, da sem kaj preveč utrujen. Vem pa, da če bi šel hitreje, bi vajeti lahko hitro ušle iz rok. Ob cesti me table opozarjajo koliko je še do vrha. Prometa je tu vedno ogromno. Pa naju ne moti. Vreme idealno, malce pihlja, drugače pa sonce že cel dan. Kar prehitro sem na vrhu, Ivo še hitreje. Seveda malo poslikava. Piz Boe, pa na levi strani Sass Bece, spomenik Faustu Coppiju, motivov ne zmanjka. Spust je tudi lep, tehnično ne zahteven. In dan gre počasi h koncu. Sledi še klasična pizza, zanič pivo in postelja zopet okoli 21 ure.

Pordoi iz Arabbe

Dolžina: 9.40 km

Povprečen naklon: 6.8%

Najvišja točka: 2239m

Višinski metri: 637m

Težavnost: Dolomiti 248. mesto, svet 2743. mesto

1.dan Cinque Torri, Giau

3.dan Rifugio Sass Bece, Furcia