Maraton Alpe Scott

 

📷JK Visuals

KAOTIČEN ZAČETEK

Z Gregom sva že dan prej prevzela številke. Tako sva na start dirke prišla pol ure pred pričetkom, se v miru pripravila, ter umirjeno krenila v center Kamnika, kjer je bil start ob 9 uri. Dva boksa, v prvem prvih 100 iz prejšnjega leta, v drugem vsi ostali. Grega je šel bolj v ospredje, sam pa sem startal bolj v zadnjih vrstah, kar je bila definitivno napaka. Prvih nekaj km smo vozili za vozilom. Že takoj pa je ob meni prišlo do prve nesreče. Nekdo je iz ozadja priletel z veliko hitrostjo že po nekaj 10 metrih, in se z nezmanjšano brzino zaletel v ubogo žensko poleg mene. Seveda sta oba zaključila z dirko. In takih nesreč je bilo na začetku ogromno. Kot da ne bi bila dirka dolga 130 km s tremi vzponi, ter z ogromno časa za dokazovanje. Takoj, ko se je spremljevalni avto umaknil, se je hitrost enormno zvišala. Čakalo nas je tudi nekaj zožanj, krožnih križišč, prehod čez železnico, tako da so bili prvi kilometri najbolj kaotični. Hitro sem ugotovil, da sem preveč zadaj. V začetniški evforiji sem skušal priti naprej. Po vsakem pospeševanju, ko sem za sekundo vdihnil, je zopet nastala luknja, vseskozi sem bil zadnji. Hitro sem ugotovil, da tako ne bo šlo. Da je pot še predolga. Počakal sem skupino za mano, ter se asimiliral vanjo. Zadnjo večjo nesrečo smo videli v Tupaličah, potem pa je bilo nekaj časa mirno, vsaj okoli mene. Je bilo pa čez celotno traso ob cesti opaziti ponesrečence, večinoma samo z odrgninani ter okvarjenimi kolesi. K temu je sigurno pripomogla ploha, ki nas je zajela hitro po startu, ter posledično spolzka cesta, predvsem na vseh spustih. Do Olševka smo šli dokaj hitro, potem pa se je ustavilo. Vse do zaključnega vzpona na Jezersko smo vozili izredno počasi. Seveda bi šel lahko naprej, ampak tako kot večina v naši skupini sem pač kalkuliral. Da je še prezgodaj, da se uničim. Smo pa lahko vmes tudi govorili, sam sem celo srečal dve osebi iz turnega sveta. Kasneje smo si lahko samo še kimali, na koncu je že pomežig govoril. Ko drugače ni šlo. 

📷JK Visuals

POGOSTE OKREPČEVALNICE

Na Jezerskem že prva okrepčevalnica. In nekaj sto metrov prej table, ki nas opozorijo, da nas čakajo okrepčila. Kasneje so bile še na meji, na Pavličevem sedlu, v Gornjem Gradu, ter na Črnivcu. Lahko pa da sem tudi kakšno spustil. Sam jih namreč nisem uporabljal. Le proti koncu sem od nekoga vzel plastični lonček vode, ter požirek coca cole, ki kaže na kolegialnost naše ekipe proti koncu. Nekdo v skupini je vzel coca colo, nato pa je šla od ust do ust, vsak je naredil požirek. S seboj sem imel 2 bidona, v enem vodo, v drugem isostar. Plus 4 gele, za vsak klanec enega plus zadnjega za silo. Tako sem prvega vzel pred vzponom na Jezersko, drugega pred vzponom na Pavličevo sedlo, tretjega pod Črnivcem in tistega za skrajno silo že nekaj minut kasneje. 

📷JK Visuals

VZPON NA JEZERSKI VRH

Prvi vzpon je bil meni najbolj poznan. Seveda, saj sem iz Gorenjske. Lotil sem se ga z določeno mero previdnosti. Sem pa tu naletel na edine težave, ki sem jih imel tekom tekme. Namreč, prestaviti nisem mogel v drugo in tretjo najvišjo prestavo. V najvišjo je šlo, potem pa mi je preskakovalo ter obstalo v četrti. Izredno moteče, prvič zato ker sem vsakič potreboval nekaj časa da sem prestavo sploh dobil v pravo pozicijo. Potem, ko sem se pa predal, pa me je seveda oviralo tam, kjer bi ju lahko uporabljal. Sploh na Črnivec bi potreboval vmesni prestavi, na Pavliča pa na tistih ravninskih delih tudi. Ampak kaj češ, če bo samo to. Spust z Jezerskega dokaj previdno, saj so bile ceste spolzke. Tako sem se veselil spustov, zaprtih cest, pa danes pač nismo bili te sreče. Zanimivo, da sem tako z Jezerskega kot s Pavliča spust opravil počasneje kot običajno. 

📷JK Visuals

NOMINALNO NAJTEŽJE, PA NAJLAŽJE

Vzpon na Pavčičevo sedlo bi moral biti najtežji del. Pa ni bil. Tam sem namreč vozil v svojem tempu, brez da bi se oziral na ostale. Sem pa hitro ugotovil, da se je naša skupina popolnoma razbila. Nekaj jih je bilo pred mano, večina za mano. Za naprej proti Gornjem Gradu pa si seveda vsak želi čim večjo skupino. Na vrhu sem popolnoma sam. Ali čakati ali loviti? Odločim se, da pač lovim koga pred sabo, če ne bo šlo počakam tiste za mano. Po nekaj kilometrih ulovim sotrpina, kmalu uloviva še dva pred nama, od zadaj pa se jih še nekaj pridruži. Zdi se mi, da nas je bilo 12. Kakšnih večjih padavin ni bilo, je pa vsake toliko časa prišla manjša ploha, včasih malo večja, za mene idealno.

📷JK Visuals

NOMINALNO NAJLAŽJE, PA NAJTEŽJE

Kljub temu, da sem večkrat bral, da je najtežje med Logarsko in Gornjim Gradom, sem na Pavliču mislil da sem na konju. Pa nisem bil, mogoče sem bil sam konj. Čeprav gre večinoma samo navzdol, pa je vmes nekaj hupserjev. Obenem se oblikujejo manjše skupine, razen če nimaš kakšne ekstra sreče oziroma pomagače. Kot že prej omenjeno, nas je bilo 12. In smo se enakovredno menjali. Kar se sliši super. Za tiste, ki ne kolesarijo. Za tiste, ki pa se spoznajo na to, pa je popolnoma jasno, da biti v zavetrju ali biti spredaj, sta dva različna športa. Pozna se tudi že utrujenost, in pri vsaki menjavi čutim, da sedaj me pa že pobira. Čuti se, da jih večina malenkost popusti pri menjavi, vendar je kljub temu tudi to ogromen napor za vsakogar, ki vleče. Bližje ko smo Gornjemu Gradu, bolj padamo. Vsi skupaj. 

📷JK Visuals

TRENUTEK NEZBRANOSTI

Ne vem, saj o tem kasneje nismo govorili. Vendar, sam sem vozil kot peti, peljali smo se skoraj po sredini ceste. Ko močno zaropota pred mano. Na spustu proti Solčavi, hitrost kar velika, nič nisem mogel narediti. Kolega pred mano je zapeljal v odprtino na cesti, ravno dovolj široko za gumo, dolgo pa nekaj metrov. Za njim pa še jaz, ostali so odvozili. Vse je bilo tako hitro da ni bilo časa razmišljati. Če bi padel pred mano bi padel tudi jaz. Tako pa sem prijel balanco trdo kolikor sem mogel, ter nekako prišel ven iz odprtine. Oba brez padca, vendar kar precej pretresena. Je prvi pokazal na oviro, ali pa je bilo vse prehitro? Ja, to so nevarnosti, na katere pač naletiš na kolesu. Ne gre drugače. Potem pa se komu izide, kot se je nama, medtem ko se ženski na začetku pač ni. Pa ni bila nič kriva, pač nestrpnež iz ozadja se je zaletel vanjo.

📷JK Visuals

MORDA NAVIJATE ZAME

Kljub temu, da smo vsi utrujeni, pa vsakič ko ob cesti navijajo ljudje, močno pospešimo. Navijači so bili neverjetni. Kljub grdemu vremenu, jih je bilo veliko ob vsej poti. In so res pomagali. Z lepo besedo, nasmehom. Noro. 

📷JK Visuals

ZADNJI VZPON

Na začetku vzpona takoj zaostanem za našo skupino. Kot že zgoraj omenjeno, sem v roku nekaj minut pojedel dva gela. In hitro prišel k sebi, ter počasi lovil kolege. Bližje vrhu smo bili, bolje mi je šlo. Mogoče, če bi imel na voljo prijaznejše prestave, bi šel počasneje. Tako pa pač grem kolikor gre. Na vrhu sem sam, za mano nikogar. Do cilja je samo še nekaj kilometrov, moči imam še ogromno, grem kolikor bo šlo. Hitro ujamem kolega, ki je na vrh prišel malo pred mano. Postavi se za mano in greva. Nekaj ovinkov, potem pa močno zaropota za mano. Na žalost je priletel v ograjo. Na srečo mu ni nič hujšega, hitro se pobere, zato grem naprej. Ovinki so dokaj odprti, tako da po nekaj km vidim še dva pred mano. Tam potem porabim še preostalo moč, da ju ujamem. Na srečo mi ni treba več menjati. Logično, da potem z njima niti ne sprintam v cilj. Kot prvo, kaj bom sprintal za 578 mesto, kot drugo pa se vedno borim, da ni pošteno, da se voziš zadaj, potem pa v zadnjih metrih priletiš iz zavetrja in dvigneš roke. 

📷JK Visuals

EPILOG

Kaj bi lahko rekel? Najbolj me je presenetilo sodelovanje med sotrpini. Vseskozi smo si kazali na ovire, ogromno je bilo dobre volje, ni bilo tiste res krvoločne tekmovalnosti, potem sodelovanje proti Gornjemu Gradu, coca cola, ki smo si jo razdelili kot med vojno. Pa vrhunska organizacija, na koncu ogromna porcija makaronov, sirotka. Pa celotno dogajanje ob progi, napovedovalec (Gojdo kapo dol, kot bi bili v Celovcu).

📷JK Visuals

TADEJ SEDAR IN LAURA ŠIMENC

Zmagovalca Maratona Alpe Scott. Medtem, ko se je Tadej odlepil na vzponu na Črnivec in prišel sam v cilj, je Laura zmagala v ciljnem šprintu. Oba pa z rekordom proge. 

📷JK Visuals

TRASA: Kamnik, Komenda, Cerklje, Preddvor, Jezersko, Pavličevo sedlo, Luče, Ljubno ob Savinji, Gornji Grad, Kamnik

129km, 1995 asc, čas 4:16:35

REZULTATI

STRAVA