Na Veliki Draški vrh sem šel že trikrat, pa mi zaradi njegove odmaknjenosti, oziroma bolj moje lenobe, nikoli ni uspelo priti niti do vznožja. Enkrat sem obrnil na Konjščici, 2 krat pa sem pot končal na Viševniku. Vendar, kot pravijo, v četrto gre rado. Čeprav je šlo le stežka. S Šparovcem še na parkirišču na Rudnem ne veva katero pot bi ubrala. Pa za mnenje povprašava enega od mnogih turnih smučarjev, ki se pripravljajo na odhod, in že nakazujejo ,da bo danes Pokljuka Meka turnega smučanja. Počasi greva proti smučišču, kjer naju bo nato pot skozi gozd peljala proti Konjščici. Na dan mi privrejo spomini. Tukaj sem pred mnogimi leti opravil prvo turnosmučarsko turo. Ne vem ravno koliko je od tega, spomnim pa se , da mi je ravno tedaj izpod kape pogledal prvi sivi las. Ki pa se je do danes kar dobro razmnožil. Seveda sem bil tako takrat kot danes na turi s Šparovcem. Prvih nekaj najinih let je bil najino prevozno sredstvo stari dobri caddy, ki naju je pripeljal kamor sva hotela, v njem pa sva spričo prostornosti imela čez vso zimo sejem smučarske opreme.
Tako kot vsi mi, je tudi caddy počasi pešal in na koncu po hudi borbi omagal. S Šparovcem sva stopila skupaj, nekaj let trdo delala in si končno privoščila, oziroma investirala v novega, pravzaprav kakšno leto, prej desetletje, starega Oxforda.
Gaz skozi gozd je narejena in kar hitro sva nad Konjščico. Tukaj imava možnost spusta na planino in potem dvig do Jezerc ali pa prečenje pobočja in bi tako prišla višje. Ker je ženske potrebno poslušati, upoštevava mnenje neke borderke, ki nama svetuje spust. Smučanja ni veliko, mogoče kakšnih 200 metrov. Na planini si natakneva pse, vmes pa kramljava z dvema, ki se že vračata z vrha. Nič se jima ne mudi, saj čakata sotrpina, ki naj bi že od samega starta poznal vse, ki hodijo po okoliških vrhovih. Ob koncu pogovora še navržeta da upata, da ne bo poznal še naju. Počasi nadaljujeva pot skozi dolino, nakar z desne strani pridrvi nekdo s prestrašenim obrazom. ”Malo se zašel”. Pred nama stoji nihče drug kot Luksi, francoski alpinist, Šparovcev sorodnik, ki je seveda glavni akter prejšnjega pogovora. Salve smeha, nato pa krenemo vsak v svojo stran. Midva proti Jezercem, Luksi pa do nove žrtve.
Sam imam prebavne motnje, ki me potem spremljajo še ves dan. Šparovec se že zaveda, da bo danes več čakal kot hodil. Še vedno sva v megli, čeprav kaže da bo višje posijalo sonce. Malo pod Studorskim prevalom končno uideva megli.
Potem pa naju odlično narejena gaz vodi proti vrhu Draškega vrha. Veliko slikam, čeprav imam težave s fotoaparatom. Nikakor ne morem izostriti slike. Hodim vse težje. Okoli pa vedno lepše. Kljub čudnim težavam mi ni nič žal. Opazujem okolico, naredim nekaj metrov, pa zopet počitek. Spodaj megla, pri nas pa pomladne razmere. Veliko jih hodi v kratkih majicah. Šparovec je že nekaj časa na vrhu, sam pa se počasi vlečem.
Mali Draški vrh, Viševnik, vmes Srenjski preval
Sledi zaslužen počitek in kovanje nadaljnjih načrtov. Po isti poti nazaj, ali pa na Srenjski preval. Dilemo reši Perčičeva Urša. Ker bova danes upoštevala ženske nasvete, naj bo po njenem. Greva na Srenjski preval.
Ker je bil vrh presmučan podolgem in počez, gleda ven kar nekaj kamenja. Vseeno pa je smuka več kot odlična. Prostora je še nekaj, pa tudi po že presmučanem se da fantastično peljati.
Kljub temu, da sva kmalu spet v megli, uživava v vsakem zavoju. Z Jezerc se potem dvigneva do Srenjskega prevala. Nekje na polovici vzpona sva zopet v soncu. Šparovec seveda kar nekaj minut prej. Sam sem še vedno zanič, vendar dokler se še premikam ni problema. Na vrhu počakava Uršo in njeno prijateljico, ki nama velikodušno odstopita požirek čaja. Sama sva že nekaj časa brez pijače.
Srenjski preval
Bazni tabor
Veliki Draški vrh
Sledi še spust v kotanjo za Viševnikom, kjer je smuka še bolj uživaška kot z Draškega vrha. Če je to sploh možno. Putrček. Vleče naju še v eno grapo, ampak sva že pozna, še bolj pa ne preveč navdušena, tako da narediva še zadnji vzponček, nato pa odsmučava skozi macesnov gozd do Zlatih vod ter Rudnega polja. Tudi tukaj se je dalo kar dobro peljati. Še največ kamenja je na samem vrhu Velikega Draškega vrha, drugje popolne razmere, razen v mojem telesu nižje od glave. Vseeno pa odlična ocena. Pa saj je na turni smuki vedno. Sploh pa s Šparovcem, ki naju kmalu čaka jubilejna 10 obletnica, za katero si bova privoščila uživanje z Blegoša, Dovške rožce ali pa Javornika.
Spust s Srenjskega prevala



Comments
Bravo vas2. Jaz pa iskal sonca na Ratitovcu… Ej pa Javornik te že čaka…..
LP Dojc